Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov