Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov