Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.
Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.
Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.
Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.
Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov