Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.
Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.
Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.
Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.
Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov