Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.
Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film
Ruski režiser Ilya Naishuller je pot filmskega ustvarjalca začel kot marsikateri mladenič s sanjami o globalnem uspehu. Leta 2010 je posnel prve videospote za svojo rokovsko skupino Biting Elbows in po zaslugi takrat vedno bolj demokratizirane spletne distribucije požel veliko pozornosti med ljubitelji glasbe po vsem svetu. Njegovi videi so na YouTubu prejeli na milijone ogledov predvsem zaradi režiserjevega drznega sloga, ki je vključeval zelo prepoznavno estetsko potezo – snemanje akcijskih prizorov iz prvoosebne perspektive v slogu strelskih računalniških iger. Naishuller je potem ta koncept leta 2015 razširil v celovečerni prvenec Hardcore Henry, pri katerem je svoje bravure prvič razkazal na zahtevnem ameriškem tržišču. Njegov drugi celovečerni film Nihče je te dni na ogled v slovenskih multipleksih in tudi ta film že v prvih minutah pokaže jasno željo po nadaljevanju režiserjevega hitrega vzpona.
V filmu Nihče smo postavljeni v vsakdan Hutcha Mansella (igra ga Bob Odenkirk), na videz običajnega družinskega očeta, ki se sooči z velikim osebnim ponižanjem, ko med vlomom v družinsko hišo ne pomaga svojemu sinu pri prerivanju z vlomilci. Možakar se odloči narediti konec svojemu konformizmu in se na lastno pest odpravi poiskat storilce. Nadaljnji potek pripovedi po marsičem spominja na Cronenbergovo Senco preteklosti (A History of Violence, 2005), a v resnici je Naishullerjev namen vendarle nekoliko drugačen. 37-letni režiser namreč tudi tukaj predvsem nadaljuje svoje divje vizualno raziskovanje akcijskega žanra. Nihče se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film, v katerem so zlikovci, pripadniki ruskega podzemlja, daleč od romantiziranih negativcev, saj gre za neizprosne grobijane brez najmanjšega kančka sočutja. Prej kot da bi Naishuller zares želel slediti Cronenbergovemu filmu, kaže očitno namero, da bi se priključil izročilu žanrskih režiserjev z nagnjenjem k nasilju, kot so Takashi Miike, Park Chan-wook in Quentin Tarantino.
Pri filmu Nihče pa vendarle v oči najbolj zbode dejstvo, da Naishuller z njim dejansko uspe preseči oznako enodimenzinalnega akcionerja ter sestaviti dovršen film na nivoju omenjenih mojstrov žanra. Celovečerec namreč odlikuje tudi zelo dobro napisan scenarij Dereka Kolstada, ustvarjalca franšize John Wick, izvrstna fotografija ter nenazadnje še eno izvrstna igralska izvedba Boba Odenkirka. Kljub multipleksovski umeščenosti filma gre za presenetljivo zaokrožen film, ki mu sicer manjka kanček izvirnosti, da bi se zares prebil med polnovredne mojstrovine, z vidika tehnične dovršenosti in igrivosti pa je naravnost sijajen. Ruski režiser je desetletje po svojih videospotovskih začetkih tako že vstopil med režiserske velemojstre in ima vse možnosti, da bo v naslednjem desetletju še bolj velikopotezno soustvarjal ameriški in svetovni žanrski film.
Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.
Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film
Ruski režiser Ilya Naishuller je pot filmskega ustvarjalca začel kot marsikateri mladenič s sanjami o globalnem uspehu. Leta 2010 je posnel prve videospote za svojo rokovsko skupino Biting Elbows in po zaslugi takrat vedno bolj demokratizirane spletne distribucije požel veliko pozornosti med ljubitelji glasbe po vsem svetu. Njegovi videi so na YouTubu prejeli na milijone ogledov predvsem zaradi režiserjevega drznega sloga, ki je vključeval zelo prepoznavno estetsko potezo – snemanje akcijskih prizorov iz prvoosebne perspektive v slogu strelskih računalniških iger. Naishuller je potem ta koncept leta 2015 razširil v celovečerni prvenec Hardcore Henry, pri katerem je svoje bravure prvič razkazal na zahtevnem ameriškem tržišču. Njegov drugi celovečerni film Nihče je te dni na ogled v slovenskih multipleksih in tudi ta film že v prvih minutah pokaže jasno željo po nadaljevanju režiserjevega hitrega vzpona.
V filmu Nihče smo postavljeni v vsakdan Hutcha Mansella (igra ga Bob Odenkirk), na videz običajnega družinskega očeta, ki se sooči z velikim osebnim ponižanjem, ko med vlomom v družinsko hišo ne pomaga svojemu sinu pri prerivanju z vlomilci. Možakar se odloči narediti konec svojemu konformizmu in se na lastno pest odpravi poiskat storilce. Nadaljnji potek pripovedi po marsičem spominja na Cronenbergovo Senco preteklosti (A History of Violence, 2005), a v resnici je Naishullerjev namen vendarle nekoliko drugačen. 37-letni režiser namreč tudi tukaj predvsem nadaljuje svoje divje vizualno raziskovanje akcijskega žanra. Nihče se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film, v katerem so zlikovci, pripadniki ruskega podzemlja, daleč od romantiziranih negativcev, saj gre za neizprosne grobijane brez najmanjšega kančka sočutja. Prej kot da bi Naishuller zares želel slediti Cronenbergovemu filmu, kaže očitno namero, da bi se priključil izročilu žanrskih režiserjev z nagnjenjem k nasilju, kot so Takashi Miike, Park Chan-wook in Quentin Tarantino.
Pri filmu Nihče pa vendarle v oči najbolj zbode dejstvo, da Naishuller z njim dejansko uspe preseči oznako enodimenzinalnega akcionerja ter sestaviti dovršen film na nivoju omenjenih mojstrov žanra. Celovečerec namreč odlikuje tudi zelo dobro napisan scenarij Dereka Kolstada, ustvarjalca franšize John Wick, izvrstna fotografija ter nenazadnje še eno izvrstna igralska izvedba Boba Odenkirka. Kljub multipleksovski umeščenosti filma gre za presenetljivo zaokrožen film, ki mu sicer manjka kanček izvirnosti, da bi se zares prebil med polnovredne mojstrovine, z vidika tehnične dovršenosti in igrivosti pa je naravnost sijajen. Ruski režiser je desetletje po svojih videospotovskih začetkih tako že vstopil med režiserske velemojstre in ima vse možnosti, da bo v naslednjem desetletju še bolj velikopotezno soustvarjal ameriški in svetovni žanrski film.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
Neveljaven email naslov