Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije Andrej Arko
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Velikićevo poimenovanje romana Naslov v tem primeru ni mišljeno kot naslov knjige ali umetniškega dela, navedba akademske stopnje ali častne oznake, ampak preprosto naslov prebivališča, hišni naslov, adresa skratka, kakor je naslovljen v izvirniku. Pisatelj se namreč osredotoča na večstanovanjsko poslopje v osrčju Beograda, dograjeno malo pred drugo svetovno vojno, ki so ji, eni redkih v svojem okolišu, prizanesli tako Hitlerjevi bombniki in zavezniška letala proti koncu vojne pa tudi napadi sil zveze Nato pred dvaindvajsetimi leti.
Toda zgradba sama in eno od stanovanj v njej, v katero se je vselil novopečeni ločenec, čeprav uradno ne razvezan, ki zbira gradivo za knjigo o Beogradu, sta zgolj izhodišče za razpletanje zgodb njegovega življenja, povezanih z rodnim mestom. Pripoved sega v čas ob razpadanju zadnje Jugoslavije, in se razvalovi na razne teme in področja, ki jih povezuje hišni naslov. Začenja se tako rekoč v utripu vsakdanjosti in z razvojem iz poglavja v poglavje pridobiva privlačnost, barvo in žmahtnost. Analitično pripovedovanje se odvija v značilnem srbskem slogu ćaskanja, čavrljanja, skratka kramljanja, pravzaprav paberkovanja, priložnostnega zbiranja in sestavljanja spomina z nekdanjimi, časovno po večini ne tako oddaljenimi dogodki. Roman potemtakem napolnjuje kopica notranjih monologov, vzvratnih prebliskov in zasukov v polpreteklost; nonšalantno pisanje, z dialogi, včasih kar brez nekaterih pravopisnih znakov. Zdi se, kot da pripoved nastaja sproti, s preskakovanji in brez vnaprejšnjega osnutka in je kot kalejdoskop beograjske preteklosti, sedanjosti, doživetij in podatkov. Pri tem so zanimive domiselne primerjave.
Hkrati z zgodbo o hišnem naslovu ene osrednjih beograjskih četrti, ne pa samega središča, če imamo v mislih Terazije ali pa Trg republike, se odvija tudi življenjepis glavnega junaka. Ta svoja leta sproti primerja z dolgostjo življenja njemu ljubih književnikov in skuša z vživljanjem v njihova dejanja in nehanja sproti preverjati svojo psihofizično kondicijo. Ob tem pa natančno izmeri temperaturo na smrt bolni Jugoslaviji in kritično povzema nedoslednost tedanjih zgodovinskih interpretacij, pri čemer se je ognil v Srbiji sicer dolgo prevladujočemu prepričanju, da je za razpad kriva Slovenija.
Z razgledovanjem po posameznih mestnih predelih se tudi s pomočjo notranjih dialogov in esejističnih prijemov razkriva svojevrstna miselnost bivanja. Pisateljevi filozofski domisleki, aforistični prijemi in metafore se največkrat porajajo iz domačega naslova in se k njemu vračajo. Tako razpreda zelo razvejano, vsestransko in celovito zgodbo, ki se osredotoča na povečini poprečne ljudi, zaznamovane s socialističnim duhovnim siromaštvom, in ob rahlem posmehu srbski mentaliteti. Domiselno je izrisano občutje splošne balkanske zanikrnosti, značilno nekoliko tudi za sodobni Beograd s svojim kriminalom in mafijskimi rabotami, pa tudi za Beograd kot glavno mesto nekdanjih Jugoslavij, ki je že po odhodu Nemcev oktobra 1944 postalo prizorišče komunističnih zločinov. Pri tem pisatelj v elegantnem slogu in malone mimogrede, pa vendar neusmiljeno, obračunava s posameznimi znanimi in neznanimi storilci, zaradi katerih je v tistem času večinoma brez sojenja izgubilo življenje skoraj šestdeset tisoč Beograjčanov.
Roman torej skozi življenjsko pot moškega srednjih let mojstrsko izrisuje podobo Beograda vse od pradavnine do danes, njegove vzpone in padce, prizadevanja in pustošenja, torej prestolnico v zgodovinskih in socioloških razsežnostih. Vendar nizanje podatkov in zastranitev nemara nekoliko hromita pripoved, z iskanjem protagonistovega zgodnjega otroštva v Vrnjački Banji pa roman proti koncu izgublja nekaj zamaha. Pisatelj tu in tam zapada v aktualizme, ki, vpeti v romaneskno pripoved, ne bodo mogli imeti dolgega daha, vsaj ne več potem, ko bodo nekdanji politični akterji srednjega in nižjega ranga že zdavnaj pozabljeni, v kakem tujem okolju pa so že zdaj nezaznavni.
Slovenjenje ali neslovenjenje posameznih četrti, ulic, lokalov … ostaja nedosledno in neusklajeno, kar tudi sicer ostaja nenehno vprašanje.
Kakorkoli, Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj in esejist, je sestavil zanimivo in privlačno napisano izkaznico Beogradu, celovit dosje prestolnici, hommage svojemu rodnemu kraju, stkan iz predstav, spominjanj, obsojanj in hrepenenj.
Avtor recenzije Andrej Arko
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Velikićevo poimenovanje romana Naslov v tem primeru ni mišljeno kot naslov knjige ali umetniškega dela, navedba akademske stopnje ali častne oznake, ampak preprosto naslov prebivališča, hišni naslov, adresa skratka, kakor je naslovljen v izvirniku. Pisatelj se namreč osredotoča na večstanovanjsko poslopje v osrčju Beograda, dograjeno malo pred drugo svetovno vojno, ki so ji, eni redkih v svojem okolišu, prizanesli tako Hitlerjevi bombniki in zavezniška letala proti koncu vojne pa tudi napadi sil zveze Nato pred dvaindvajsetimi leti.
Toda zgradba sama in eno od stanovanj v njej, v katero se je vselil novopečeni ločenec, čeprav uradno ne razvezan, ki zbira gradivo za knjigo o Beogradu, sta zgolj izhodišče za razpletanje zgodb njegovega življenja, povezanih z rodnim mestom. Pripoved sega v čas ob razpadanju zadnje Jugoslavije, in se razvalovi na razne teme in področja, ki jih povezuje hišni naslov. Začenja se tako rekoč v utripu vsakdanjosti in z razvojem iz poglavja v poglavje pridobiva privlačnost, barvo in žmahtnost. Analitično pripovedovanje se odvija v značilnem srbskem slogu ćaskanja, čavrljanja, skratka kramljanja, pravzaprav paberkovanja, priložnostnega zbiranja in sestavljanja spomina z nekdanjimi, časovno po večini ne tako oddaljenimi dogodki. Roman potemtakem napolnjuje kopica notranjih monologov, vzvratnih prebliskov in zasukov v polpreteklost; nonšalantno pisanje, z dialogi, včasih kar brez nekaterih pravopisnih znakov. Zdi se, kot da pripoved nastaja sproti, s preskakovanji in brez vnaprejšnjega osnutka in je kot kalejdoskop beograjske preteklosti, sedanjosti, doživetij in podatkov. Pri tem so zanimive domiselne primerjave.
Hkrati z zgodbo o hišnem naslovu ene osrednjih beograjskih četrti, ne pa samega središča, če imamo v mislih Terazije ali pa Trg republike, se odvija tudi življenjepis glavnega junaka. Ta svoja leta sproti primerja z dolgostjo življenja njemu ljubih književnikov in skuša z vživljanjem v njihova dejanja in nehanja sproti preverjati svojo psihofizično kondicijo. Ob tem pa natančno izmeri temperaturo na smrt bolni Jugoslaviji in kritično povzema nedoslednost tedanjih zgodovinskih interpretacij, pri čemer se je ognil v Srbiji sicer dolgo prevladujočemu prepričanju, da je za razpad kriva Slovenija.
Z razgledovanjem po posameznih mestnih predelih se tudi s pomočjo notranjih dialogov in esejističnih prijemov razkriva svojevrstna miselnost bivanja. Pisateljevi filozofski domisleki, aforistični prijemi in metafore se največkrat porajajo iz domačega naslova in se k njemu vračajo. Tako razpreda zelo razvejano, vsestransko in celovito zgodbo, ki se osredotoča na povečini poprečne ljudi, zaznamovane s socialističnim duhovnim siromaštvom, in ob rahlem posmehu srbski mentaliteti. Domiselno je izrisano občutje splošne balkanske zanikrnosti, značilno nekoliko tudi za sodobni Beograd s svojim kriminalom in mafijskimi rabotami, pa tudi za Beograd kot glavno mesto nekdanjih Jugoslavij, ki je že po odhodu Nemcev oktobra 1944 postalo prizorišče komunističnih zločinov. Pri tem pisatelj v elegantnem slogu in malone mimogrede, pa vendar neusmiljeno, obračunava s posameznimi znanimi in neznanimi storilci, zaradi katerih je v tistem času večinoma brez sojenja izgubilo življenje skoraj šestdeset tisoč Beograjčanov.
Roman torej skozi življenjsko pot moškega srednjih let mojstrsko izrisuje podobo Beograda vse od pradavnine do danes, njegove vzpone in padce, prizadevanja in pustošenja, torej prestolnico v zgodovinskih in socioloških razsežnostih. Vendar nizanje podatkov in zastranitev nemara nekoliko hromita pripoved, z iskanjem protagonistovega zgodnjega otroštva v Vrnjački Banji pa roman proti koncu izgublja nekaj zamaha. Pisatelj tu in tam zapada v aktualizme, ki, vpeti v romaneskno pripoved, ne bodo mogli imeti dolgega daha, vsaj ne več potem, ko bodo nekdanji politični akterji srednjega in nižjega ranga že zdavnaj pozabljeni, v kakem tujem okolju pa so že zdaj nezaznavni.
Slovenjenje ali neslovenjenje posameznih četrti, ulic, lokalov … ostaja nedosledno in neusklajeno, kar tudi sicer ostaja nenehno vprašanje.
Kakorkoli, Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj in esejist, je sestavil zanimivo in privlačno napisano izkaznico Beogradu, celovit dosje prestolnici, hommage svojemu rodnemu kraju, stkan iz predstav, spominjanj, obsojanj in hrepenenj.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov