Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije Andrej Arko
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Velikićevo poimenovanje romana Naslov v tem primeru ni mišljeno kot naslov knjige ali umetniškega dela, navedba akademske stopnje ali častne oznake, ampak preprosto naslov prebivališča, hišni naslov, adresa skratka, kakor je naslovljen v izvirniku. Pisatelj se namreč osredotoča na večstanovanjsko poslopje v osrčju Beograda, dograjeno malo pred drugo svetovno vojno, ki so ji, eni redkih v svojem okolišu, prizanesli tako Hitlerjevi bombniki in zavezniška letala proti koncu vojne pa tudi napadi sil zveze Nato pred dvaindvajsetimi leti.
Toda zgradba sama in eno od stanovanj v njej, v katero se je vselil novopečeni ločenec, čeprav uradno ne razvezan, ki zbira gradivo za knjigo o Beogradu, sta zgolj izhodišče za razpletanje zgodb njegovega življenja, povezanih z rodnim mestom. Pripoved sega v čas ob razpadanju zadnje Jugoslavije, in se razvalovi na razne teme in področja, ki jih povezuje hišni naslov. Začenja se tako rekoč v utripu vsakdanjosti in z razvojem iz poglavja v poglavje pridobiva privlačnost, barvo in žmahtnost. Analitično pripovedovanje se odvija v značilnem srbskem slogu ćaskanja, čavrljanja, skratka kramljanja, pravzaprav paberkovanja, priložnostnega zbiranja in sestavljanja spomina z nekdanjimi, časovno po večini ne tako oddaljenimi dogodki. Roman potemtakem napolnjuje kopica notranjih monologov, vzvratnih prebliskov in zasukov v polpreteklost; nonšalantno pisanje, z dialogi, včasih kar brez nekaterih pravopisnih znakov. Zdi se, kot da pripoved nastaja sproti, s preskakovanji in brez vnaprejšnjega osnutka in je kot kalejdoskop beograjske preteklosti, sedanjosti, doživetij in podatkov. Pri tem so zanimive domiselne primerjave.
Hkrati z zgodbo o hišnem naslovu ene osrednjih beograjskih četrti, ne pa samega središča, če imamo v mislih Terazije ali pa Trg republike, se odvija tudi življenjepis glavnega junaka. Ta svoja leta sproti primerja z dolgostjo življenja njemu ljubih književnikov in skuša z vživljanjem v njihova dejanja in nehanja sproti preverjati svojo psihofizično kondicijo. Ob tem pa natančno izmeri temperaturo na smrt bolni Jugoslaviji in kritično povzema nedoslednost tedanjih zgodovinskih interpretacij, pri čemer se je ognil v Srbiji sicer dolgo prevladujočemu prepričanju, da je za razpad kriva Slovenija.
Z razgledovanjem po posameznih mestnih predelih se tudi s pomočjo notranjih dialogov in esejističnih prijemov razkriva svojevrstna miselnost bivanja. Pisateljevi filozofski domisleki, aforistični prijemi in metafore se največkrat porajajo iz domačega naslova in se k njemu vračajo. Tako razpreda zelo razvejano, vsestransko in celovito zgodbo, ki se osredotoča na povečini poprečne ljudi, zaznamovane s socialističnim duhovnim siromaštvom, in ob rahlem posmehu srbski mentaliteti. Domiselno je izrisano občutje splošne balkanske zanikrnosti, značilno nekoliko tudi za sodobni Beograd s svojim kriminalom in mafijskimi rabotami, pa tudi za Beograd kot glavno mesto nekdanjih Jugoslavij, ki je že po odhodu Nemcev oktobra 1944 postalo prizorišče komunističnih zločinov. Pri tem pisatelj v elegantnem slogu in malone mimogrede, pa vendar neusmiljeno, obračunava s posameznimi znanimi in neznanimi storilci, zaradi katerih je v tistem času večinoma brez sojenja izgubilo življenje skoraj šestdeset tisoč Beograjčanov.
Roman torej skozi življenjsko pot moškega srednjih let mojstrsko izrisuje podobo Beograda vse od pradavnine do danes, njegove vzpone in padce, prizadevanja in pustošenja, torej prestolnico v zgodovinskih in socioloških razsežnostih. Vendar nizanje podatkov in zastranitev nemara nekoliko hromita pripoved, z iskanjem protagonistovega zgodnjega otroštva v Vrnjački Banji pa roman proti koncu izgublja nekaj zamaha. Pisatelj tu in tam zapada v aktualizme, ki, vpeti v romaneskno pripoved, ne bodo mogli imeti dolgega daha, vsaj ne več potem, ko bodo nekdanji politični akterji srednjega in nižjega ranga že zdavnaj pozabljeni, v kakem tujem okolju pa so že zdaj nezaznavni.
Slovenjenje ali neslovenjenje posameznih četrti, ulic, lokalov … ostaja nedosledno in neusklajeno, kar tudi sicer ostaja nenehno vprašanje.
Kakorkoli, Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj in esejist, je sestavil zanimivo in privlačno napisano izkaznico Beogradu, celovit dosje prestolnici, hommage svojemu rodnemu kraju, stkan iz predstav, spominjanj, obsojanj in hrepenenj.
Avtor recenzije Andrej Arko
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Velikićevo poimenovanje romana Naslov v tem primeru ni mišljeno kot naslov knjige ali umetniškega dela, navedba akademske stopnje ali častne oznake, ampak preprosto naslov prebivališča, hišni naslov, adresa skratka, kakor je naslovljen v izvirniku. Pisatelj se namreč osredotoča na večstanovanjsko poslopje v osrčju Beograda, dograjeno malo pred drugo svetovno vojno, ki so ji, eni redkih v svojem okolišu, prizanesli tako Hitlerjevi bombniki in zavezniška letala proti koncu vojne pa tudi napadi sil zveze Nato pred dvaindvajsetimi leti.
Toda zgradba sama in eno od stanovanj v njej, v katero se je vselil novopečeni ločenec, čeprav uradno ne razvezan, ki zbira gradivo za knjigo o Beogradu, sta zgolj izhodišče za razpletanje zgodb njegovega življenja, povezanih z rodnim mestom. Pripoved sega v čas ob razpadanju zadnje Jugoslavije, in se razvalovi na razne teme in področja, ki jih povezuje hišni naslov. Začenja se tako rekoč v utripu vsakdanjosti in z razvojem iz poglavja v poglavje pridobiva privlačnost, barvo in žmahtnost. Analitično pripovedovanje se odvija v značilnem srbskem slogu ćaskanja, čavrljanja, skratka kramljanja, pravzaprav paberkovanja, priložnostnega zbiranja in sestavljanja spomina z nekdanjimi, časovno po večini ne tako oddaljenimi dogodki. Roman potemtakem napolnjuje kopica notranjih monologov, vzvratnih prebliskov in zasukov v polpreteklost; nonšalantno pisanje, z dialogi, včasih kar brez nekaterih pravopisnih znakov. Zdi se, kot da pripoved nastaja sproti, s preskakovanji in brez vnaprejšnjega osnutka in je kot kalejdoskop beograjske preteklosti, sedanjosti, doživetij in podatkov. Pri tem so zanimive domiselne primerjave.
Hkrati z zgodbo o hišnem naslovu ene osrednjih beograjskih četrti, ne pa samega središča, če imamo v mislih Terazije ali pa Trg republike, se odvija tudi življenjepis glavnega junaka. Ta svoja leta sproti primerja z dolgostjo življenja njemu ljubih književnikov in skuša z vživljanjem v njihova dejanja in nehanja sproti preverjati svojo psihofizično kondicijo. Ob tem pa natančno izmeri temperaturo na smrt bolni Jugoslaviji in kritično povzema nedoslednost tedanjih zgodovinskih interpretacij, pri čemer se je ognil v Srbiji sicer dolgo prevladujočemu prepričanju, da je za razpad kriva Slovenija.
Z razgledovanjem po posameznih mestnih predelih se tudi s pomočjo notranjih dialogov in esejističnih prijemov razkriva svojevrstna miselnost bivanja. Pisateljevi filozofski domisleki, aforistični prijemi in metafore se največkrat porajajo iz domačega naslova in se k njemu vračajo. Tako razpreda zelo razvejano, vsestransko in celovito zgodbo, ki se osredotoča na povečini poprečne ljudi, zaznamovane s socialističnim duhovnim siromaštvom, in ob rahlem posmehu srbski mentaliteti. Domiselno je izrisano občutje splošne balkanske zanikrnosti, značilno nekoliko tudi za sodobni Beograd s svojim kriminalom in mafijskimi rabotami, pa tudi za Beograd kot glavno mesto nekdanjih Jugoslavij, ki je že po odhodu Nemcev oktobra 1944 postalo prizorišče komunističnih zločinov. Pri tem pisatelj v elegantnem slogu in malone mimogrede, pa vendar neusmiljeno, obračunava s posameznimi znanimi in neznanimi storilci, zaradi katerih je v tistem času večinoma brez sojenja izgubilo življenje skoraj šestdeset tisoč Beograjčanov.
Roman torej skozi življenjsko pot moškega srednjih let mojstrsko izrisuje podobo Beograda vse od pradavnine do danes, njegove vzpone in padce, prizadevanja in pustošenja, torej prestolnico v zgodovinskih in socioloških razsežnostih. Vendar nizanje podatkov in zastranitev nemara nekoliko hromita pripoved, z iskanjem protagonistovega zgodnjega otroštva v Vrnjački Banji pa roman proti koncu izgublja nekaj zamaha. Pisatelj tu in tam zapada v aktualizme, ki, vpeti v romaneskno pripoved, ne bodo mogli imeti dolgega daha, vsaj ne več potem, ko bodo nekdanji politični akterji srednjega in nižjega ranga že zdavnaj pozabljeni, v kakem tujem okolju pa so že zdaj nezaznavni.
Slovenjenje ali neslovenjenje posameznih četrti, ulic, lokalov … ostaja nedosledno in neusklajeno, kar tudi sicer ostaja nenehno vprašanje.
Kakorkoli, Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj in esejist, je sestavil zanimivo in privlačno napisano izkaznico Beogradu, celovit dosje prestolnici, hommage svojemu rodnemu kraju, stkan iz predstav, spominjanj, obsojanj in hrepenenj.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov