Avtor recenzije Andrej Arko Bere Aleksander Golja.

Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Velikićevo poimenovanje romana Naslov v tem primeru ni mišljeno kot naslov knjige ali umetniškega dela, navedba akademske stopnje ali častne oznake, ampak preprosto naslov prebivališča, hišni naslov, adresa skratka, kakor je naslovljen v izvirniku. Pisatelj se namreč osredotoča na večstanovanjsko poslopje v osrčju Beograda, dograjeno malo pred drugo svetovno vojno, ki so ji, eni redkih v svojem okolišu, prizanesli tako Hitlerjevi bombniki in zavezniška letala proti koncu vojne pa tudi napadi sil zveze Nato pred dvaindvajsetimi leti.

Toda zgradba sama in eno od stanovanj v njej, v katero se je vselil novopečeni ločenec, čeprav uradno ne razvezan, ki zbira gradivo za knjigo o Beogradu, sta zgolj izhodišče za razpletanje zgodb njegovega življenja, povezanih z rodnim mestom. Pripoved sega v čas ob razpadanju zadnje Jugoslavije, in se razvalovi na razne teme in področja, ki jih povezuje hišni naslov. Začenja se tako rekoč v utripu vsakdanjosti in z razvojem iz poglavja v poglavje pridobiva privlačnost, barvo in žmahtnost. Analitično pripovedovanje se odvija v značilnem srbskem slogu ćaskanja, čavrljanja, skratka kramljanja, pravzaprav paberkovanja, priložnostnega zbiranja in sestavljanja spomina z nekdanjimi, časovno po večini ne tako oddaljenimi dogodki. Roman potemtakem napolnjuje kopica notranjih monologov,  vzvratnih prebliskov in zasukov v polpreteklost; nonšalantno pisanje, z dialogi, včasih kar brez nekaterih pravopisnih znakov. Zdi se, kot da pripoved nastaja sproti, s preskakovanji in brez vnaprejšnjega osnutka in je kot kalejdoskop beograjske preteklosti, sedanjosti, doživetij in podatkov. Pri tem so zanimive domiselne primerjave.

Hkrati z zgodbo o hišnem naslovu ene osrednjih beograjskih četrti, ne pa samega središča, če imamo v mislih Terazije ali pa Trg republike, se odvija tudi življenjepis glavnega junaka. Ta svoja leta sproti primerja z dolgostjo življenja njemu ljubih književnikov in skuša z vživljanjem v njihova dejanja in nehanja sproti preverjati svojo psihofizično kondicijo. Ob tem pa natančno izmeri temperaturo na smrt bolni Jugoslaviji in kritično povzema nedoslednost tedanjih zgodovinskih interpretacij, pri čemer se je ognil v Srbiji sicer dolgo prevladujočemu prepričanju, da je za razpad kriva Slovenija.

Z razgledovanjem po posameznih mestnih predelih se tudi s pomočjo notranjih dialogov in esejističnih prijemov razkriva svojevrstna miselnost bivanja. Pisateljevi filozofski domisleki, aforistični prijemi in metafore se največkrat porajajo iz domačega naslova in se k njemu vračajo. Tako razpreda zelo razvejano, vsestransko in celovito zgodbo, ki se osredotoča na povečini poprečne ljudi, zaznamovane s socialističnim duhovnim siromaštvom, in ob rahlem posmehu srbski mentaliteti. Domiselno je izrisano občutje splošne balkanske zanikrnosti, značilno nekoliko tudi za sodobni Beograd s svojim kriminalom in mafijskimi rabotami, pa tudi za Beograd kot glavno mesto nekdanjih Jugoslavij, ki je že po odhodu Nemcev oktobra 1944 postalo prizorišče komunističnih zločinov. Pri tem pisatelj v elegantnem slogu in malone mimogrede, pa vendar neusmiljeno, obračunava s posameznimi znanimi in neznanimi storilci, zaradi katerih je v tistem času večinoma brez sojenja izgubilo življenje skoraj šestdeset tisoč Beograjčanov.

Roman torej skozi življenjsko pot moškega srednjih let mojstrsko izrisuje podobo Beograda vse od pradavnine do danes, njegove vzpone in padce,  prizadevanja in pustošenja, torej prestolnico v zgodovinskih in socioloških razsežnostih. Vendar nizanje podatkov in zastranitev nemara nekoliko hromita pripoved, z iskanjem protagonistovega zgodnjega otroštva v Vrnjački Banji pa roman proti koncu izgublja nekaj zamaha. Pisatelj tu in tam zapada v aktualizme, ki, vpeti v romaneskno pripoved, ne bodo mogli imeti dolgega daha, vsaj ne več potem, ko bodo nekdanji politični akterji srednjega in nižjega ranga že zdavnaj pozabljeni, v kakem tujem okolju pa so že zdaj nezaznavni.

Slovenjenje ali neslovenjenje posameznih četrti, ulic, lokalov … ostaja nedosledno in neusklajeno, kar tudi sicer ostaja nenehno vprašanje.

Kakorkoli, Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj in esejist, je sestavil zanimivo in privlačno napisano izkaznico Beogradu, celovit dosje prestolnici, hommage svojemu rodnemu kraju, stkan iz predstav, spominjanj, obsojanj in hrepenenj.