Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami gre v temelju za precej klasičen muzikal.
Henry McHenry je razvpit in provokativen stand-up komik, ki se na odru ne boji premikati mej sprejemljivega. S slavno sopranistko, operno divo Ann Desfranoux sta sveže zaljubljen par. Kmalu po rojstvu hčerke Annette pa se začne njun odnos krhati – Annina pevska pot se začne še bolj vzpenjati, medtem pa se Henry spopada z izzivi očetovstva in kariernim zastojem. Ann umre v sumljivih okoliščinah na skupnem križarjenju, izkaže pa se, da je Annette podedovala materin glasbeni talent, in skoznjo začne Henryja preganjati njen glas ...
Pod svoj novi celovečerec Annette, na katerega smo čakali skoraj desetletje, je podpisan enfant terrible francoske kinematografije Léos Carax, in je posnet z drznim zamahom. Z domiselnostjo in samozavestjo se loteva reinterpretacije tradicionalnega glasbeno-filmskega žanra, muzikala, in kot celota vrača vero v moč filma v smislu, da je z avtorskega stališča vse mogoče in da so omejitve kvečjemu izziv. Prav gotovo je tudi to pripomoglo, da je bil film Annette, v katerem blestita Adam Driver in Marion Cotillard, izbran za otvoritev letošnjega festivala v Cannesu, saj prinaša posrečen spoj vznesenosti, spektakularnosti, privlačnosti in tudi izumetničenosti, ki nenazadnje spada k žanru.
Pri tem filmskem organizmu gre v resnici za spoj več avtorskih poetik, na prvem mestu je tu ekscentrični glasbeni duet Sparks, ki je prispeval temelje projekta z zgodbo, scenarijem in glasbenimi vložki, seveda pa je vse te sestavne dele ključno pregnetel podobno ekscentrični Léos Carax, ki mu poigravanje s pričakovanji in uveljavljenimi pripovednimi obrazci nikoli ni bilo tuje. Mimogrede, Ron in Russell Mael oziroma člana ameriškega dueta Sparks se v filmu tudi sama pojavita, podobno kot Léos Carax, in to še dodatno pripomore k rušenju metaforične četrte stene med filmsko iluzijo in gledalsko resničnostjo. To pa je tudi ena od tem filma Annette, potreba po nastopanju in razcepljenost identitet javnega in zasebnega, ustvarjanje odnosa z občinstvom ter soočanje z uspehom in neuspehom.
Skratka, avtor oziroma avtorji se v tem delu ukvarjajo tudi z naravo medija, tako da je ob ogledu zanimiv razmislek o sami ontologiji muzikala. To, da se žanr, ki je praviloma bližje komediji kot drami ali tragediji, ukvarja tudi s temnejšimi platmi človeške psihe, ni nič neobičajnega, toda ali gre pri vseh filmskih trikih, ki jih v pripovedi uporablja Carax, res za kakšno radikalno prevrednotenje forme? Kot pri tem geslu navaja Kavčičev-Vrdlovčev Filmski leksikon, imajo »glasba, petje in ples v muzikalu tako spektakelsko kot 'komentatorsko' vlogo, so hkrati element uprizoritve in sredstvo 'pripovedi' v širšem pomenu besede, vendar šele – in to je za žanr odločilno – v povezavi, pravzaprav v soodvisnosti s postopki filmske vizualizacije«.
Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami – Carax je nenazadnje v Cannesu nagrado za najboljšo režijo – gre v temelju za precej klasičen muzikal. Vsekakor je vsako novo delo Léosa Caraxa samosvoj dogodek, vseeno pa je s prejšnjim celovečercem Holy Motors iz leta 2012 tako močno dvignil pričakovanja, da deluje Annette kot blago razočaranje.
Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami gre v temelju za precej klasičen muzikal.
Henry McHenry je razvpit in provokativen stand-up komik, ki se na odru ne boji premikati mej sprejemljivega. S slavno sopranistko, operno divo Ann Desfranoux sta sveže zaljubljen par. Kmalu po rojstvu hčerke Annette pa se začne njun odnos krhati – Annina pevska pot se začne še bolj vzpenjati, medtem pa se Henry spopada z izzivi očetovstva in kariernim zastojem. Ann umre v sumljivih okoliščinah na skupnem križarjenju, izkaže pa se, da je Annette podedovala materin glasbeni talent, in skoznjo začne Henryja preganjati njen glas ...
Pod svoj novi celovečerec Annette, na katerega smo čakali skoraj desetletje, je podpisan enfant terrible francoske kinematografije Léos Carax, in je posnet z drznim zamahom. Z domiselnostjo in samozavestjo se loteva reinterpretacije tradicionalnega glasbeno-filmskega žanra, muzikala, in kot celota vrača vero v moč filma v smislu, da je z avtorskega stališča vse mogoče in da so omejitve kvečjemu izziv. Prav gotovo je tudi to pripomoglo, da je bil film Annette, v katerem blestita Adam Driver in Marion Cotillard, izbran za otvoritev letošnjega festivala v Cannesu, saj prinaša posrečen spoj vznesenosti, spektakularnosti, privlačnosti in tudi izumetničenosti, ki nenazadnje spada k žanru.
Pri tem filmskem organizmu gre v resnici za spoj več avtorskih poetik, na prvem mestu je tu ekscentrični glasbeni duet Sparks, ki je prispeval temelje projekta z zgodbo, scenarijem in glasbenimi vložki, seveda pa je vse te sestavne dele ključno pregnetel podobno ekscentrični Léos Carax, ki mu poigravanje s pričakovanji in uveljavljenimi pripovednimi obrazci nikoli ni bilo tuje. Mimogrede, Ron in Russell Mael oziroma člana ameriškega dueta Sparks se v filmu tudi sama pojavita, podobno kot Léos Carax, in to še dodatno pripomore k rušenju metaforične četrte stene med filmsko iluzijo in gledalsko resničnostjo. To pa je tudi ena od tem filma Annette, potreba po nastopanju in razcepljenost identitet javnega in zasebnega, ustvarjanje odnosa z občinstvom ter soočanje z uspehom in neuspehom.
Skratka, avtor oziroma avtorji se v tem delu ukvarjajo tudi z naravo medija, tako da je ob ogledu zanimiv razmislek o sami ontologiji muzikala. To, da se žanr, ki je praviloma bližje komediji kot drami ali tragediji, ukvarja tudi s temnejšimi platmi človeške psihe, ni nič neobičajnega, toda ali gre pri vseh filmskih trikih, ki jih v pripovedi uporablja Carax, res za kakšno radikalno prevrednotenje forme? Kot pri tem geslu navaja Kavčičev-Vrdlovčev Filmski leksikon, imajo »glasba, petje in ples v muzikalu tako spektakelsko kot 'komentatorsko' vlogo, so hkrati element uprizoritve in sredstvo 'pripovedi' v širšem pomenu besede, vendar šele – in to je za žanr odločilno – v povezavi, pravzaprav v soodvisnosti s postopki filmske vizualizacije«.
Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami – Carax je nenazadnje v Cannesu nagrado za najboljšo režijo – gre v temelju za precej klasičen muzikal. Vsekakor je vsako novo delo Léosa Caraxa samosvoj dogodek, vseeno pa je s prejšnjim celovečercem Holy Motors iz leta 2012 tako močno dvignil pričakovanja, da deluje Annette kot blago razočaranje.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov