Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami gre v temelju za precej klasičen muzikal.

Henry McHenry je razvpit in provokativen stand-up komik, ki se na odru ne boji premikati mej sprejemljivega. S slavno sopranistko, operno divo Ann Desfranoux sta sveže zaljubljen par. Kmalu po rojstvu hčerke Annette pa se začne njun odnos krhati – Annina pevska pot se začne še bolj vzpenjati, medtem pa se Henry spopada z izzivi očetovstva in kariernim zastojem. Ann umre v sumljivih okoliščinah na skupnem križarjenju, izkaže pa se, da je Annette podedovala materin glasbeni talent, in skoznjo začne Henryja preganjati njen glas ...

Pod svoj novi celovečerec Annette, na katerega smo čakali skoraj desetletje, je podpisan enfant terrible francoske kinematografije Léos Carax, in je posnet z drznim zamahom. Z domiselnostjo in samozavestjo se loteva reinterpretacije tradicionalnega glasbeno-filmskega žanra, muzikala, in kot celota vrača vero v moč filma v smislu, da je z avtorskega stališča vse mogoče in da so omejitve kvečjemu izziv. Prav gotovo je tudi to pripomoglo, da je bil film Annette, v katerem blestita Adam Driver in Marion Cotillard, izbran za otvoritev letošnjega festivala v Cannesu, saj prinaša posrečen spoj vznesenosti, spektakularnosti, privlačnosti in tudi izumetničenosti, ki nenazadnje spada k žanru.

Pri tem filmskem organizmu gre v resnici za spoj več avtorskih poetik, na prvem mestu je tu ekscentrični glasbeni duet Sparks, ki je prispeval temelje projekta z zgodbo, scenarijem in glasbenimi vložki, seveda pa je vse te sestavne dele ključno pregnetel podobno ekscentrični Léos Carax, ki mu poigravanje s pričakovanji in uveljavljenimi pripovednimi obrazci nikoli ni bilo tuje. Mimogrede, Ron in Russell Mael oziroma člana ameriškega dueta Sparks se v filmu tudi sama pojavita, podobno kot Léos Carax, in to še dodatno pripomore k rušenju metaforične četrte stene med filmsko iluzijo in gledalsko resničnostjo. To pa je tudi ena od tem filma Annette, potreba po nastopanju in razcepljenost identitet javnega in zasebnega, ustvarjanje odnosa z občinstvom ter soočanje z uspehom in neuspehom.

Skratka, avtor oziroma avtorji se v tem delu ukvarjajo tudi z naravo medija, tako da je ob ogledu zanimiv razmislek o sami ontologiji muzikala. To, da se žanr, ki je praviloma bližje komediji kot drami ali tragediji, ukvarja tudi s temnejšimi platmi človeške psihe, ni nič neobičajnega, toda ali gre pri vseh filmskih trikih, ki jih v pripovedi uporablja Carax, res za kakšno radikalno prevrednotenje forme? Kot pri tem geslu navaja Kavčičev-Vrdlovčev Filmski leksikon, imajo »glasba, petje in ples v muzikalu tako spektakelsko kot 'komentatorsko' vlogo, so hkrati element uprizoritve in sredstvo 'pripovedi' v širšem pomenu besede, vendar šele – in to je za žanr odločilno – v povezavi, pravzaprav v soodvisnosti s postopki filmske vizualizacije«.

Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami – Carax je nenazadnje v Cannesu nagrado za najboljšo režijo – gre v temelju za precej klasičen muzikal. Vsekakor je vsako novo delo Léosa Caraxa samosvoj dogodek, vseeno pa je s prejšnjim celovečercem Holy Motors iz leta 2012 tako močno dvignil pričakovanja, da deluje Annette kot blago razočaranje.