Film najbolj pritegne ravno v prizorih, ko si dovoli izstopiti iz malodušja in si dopusti kanček bizarnosti – takšen je na primer hvalospev šefa Amebe čokoladnim roladicam.

Novi celovečerec Ameba Blaža Završnika, v katerem v glavnih vlogah nastopajo člani skupine Matter, Dario Nožić Serini, Matej Tunja in Luka Lah, deluje kot mračen vpogled v bližnjo prihodnost, v kateri tisto, kar danes šele slutimo, povsem definira vsakdan. Nad kamniškim blokovskim naseljem krožijo droni, posebne vojaške enote vdirajo v stanovanja in ljudi brez pojasnjevanj odpeljejo. Interneta ni več. Vodne vire upravlja korporacija Orphey, tesno povezana z lokalnimi oblastmi, katerih navodila o omejevanju gibanja iz zvočnikov bigbrothersko odmevajo med asfaltom in betonom.

Osrednji trije liki zabijajo čas na drogah ali pa opravljajo majhne posle za lastnika lokalnega kluba Ameba. Filmska pripoved je, kot junaki sami, brezciljna. Dialoge tvorijo interne šale in izrazi naveličanosti, vulgarnosti, hipni prebliski brez udejanjenja. Ko voda iz pip nekaj dni ne priteče več, vzdušje v filmu postane še bolj zadušljivo.

Kamera se v črno-belih posnetkih cine-veritejsko giblje z junaki, s čimer daje občutek, da smo z njimi, a jih hkrati uokvirja tako, da izstopajo iz okoliške tesnobnosti. Mestoma se film upočasni v zamaknjene, estetizirane prizore ob trap glasbi skupin Matter in YGT.

Tako pripoved kot vizualna plat nekajkrat spomnita na Sovraštvo Mathieuja Kassovitza, klasiko filmov predmestja, ki pooseblja brezizhodna občutja francoske migrantske mladine. Vendar pa so kamniški liki manj izraziti – v njih ni vzgiba za kakršenkoli upor, saj, kot povedo sami, brez interneta pač ni revolucije. V tovrstni vdanosti se njihov obstoj napram višjim silam oblasti pogosto zdi jalov, zveden na majhnost naslovnih enoceličarjev ˗ ameb. Stranske vloge, predvsem ženske, pa nemara prevečkrat naseljujejo stereotipi, naj si bo to depresivna mama, noseča sestra ali popredmetena ljubimka.

Dodelano vzdušje filma, ki slika distopično turobnost, je v ospredju bolj kot dogajanje samo, vendar pa žal delčki pripovedne sestavljanke, ki v naslikano stanje sveta zagrizejo sistemsko, pridobijo zagon šele takrat, ko se film že izteka. Ameba tako najbolj pritegne ravno v prizorih, ko si dovoli izstopiti iz malodušja in si dopusti kanček bizarnosti – takšen je na primer hvalospev šefa Amebe čokoladnim roladicam, ali pa prizor, ko se eden od junakov, v času, ko nikjer ni vode, v sanjah ob zvokih iz naftalina vzete pesmi Atlantida skupine Gimme5 zadovoljno namaka v bazenu.