Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bere Renato Horvat
Prevedla Katarina Rotar; Ljubljana : Krtina, 2021
Knjiga Šelestenje jezika nam predstavlja Rolanda Barthesa kot izvirnega misleca s širokim in globokim obzorjem zanimanja. Je kot razkošna pahljača briljantnega uma, ki nas vodi skozi labirint zaznave in védenja, ki nam ga nevsiljivo (z neštetimi primerami) posreduje in si skupaj z bralcem z vseh strani ogleduje predmet svojih raziskav.
Do katerekoli dvojice se prebijemo – od znanosti do literature, od avtorja do smrti ali od dela do teksta – vedno bomo pri tem strastnem premišljevalcu naleteli na upor zoper prevladujočo uniformiranost in vtkanost v družbo. Presega ju z erosom govorice, edinim elementom, v katerem lahko dihajo propadla bitja, kakor se je izrazil Baudelaire v zvezi s Poejem. V vsem svojem početju se Barthes brez zadržkov zavzema za svobodo posameznika, njegovega delovanja, pisanja, mišljenja. Njegova izvajanja za revije, na predavanju študentom ali pa zapisi za dušo, kot bi lahko rekli (tak zapis je prav naslovna tema Šelestenja jezika), so tudi danes osvežujoče gibka, živa in aktualna, utemeljena v nasprotju z arbitrarnim nasiljem učnega procesa, ki je vedno podaljšek države in vedno doktrina vrednot, izhajajočih iz pozitivizma in racionalizma, ki meri zgolj učinek, ki uniformira, zatira, zasužnjuje, izključuje in utrjuje prvenstvene pravice, ne pa tudi univerzalnih, individualnih, če hočete, utopičnih in predvsem samosvojih, takih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega življenja, iz njegove biografije, izkušnje, osebnih značilnostih.
Ne glede na to, koliko bomo v tej knjigi osvojili Barthesov instrumentarij izrekanja – govorjenja, pisanja – je jasno, da nam razkriva temeljni pogled na stvarnost stvari in na tisto najbolj občutljivo mesto, ki ga tako skrbno, že skoraj diktatorsko neguje vsaka družba: to je učenje pravil – najprej slovničnih, potem pa vse bolj sofisticiranih, kodiranih, vpetih v izmenjujočo zavest, iz katere ni mogoče izstopiti, če ne želimo izgubiti državljanskih pravic. Tako je v svobodo govorice/ izrekanja/ pisanja mogoče sestopiti samo še skozi domišljijo pisanja, ki je tista skrivnostna, šelesteča zadnja možnost osvobajanja izpod enotnosti paragrafiranega družbenega, političnega in kulturnega pečata.
Ob branju Barthesovega presenetljivega skupka zapisov nam postaja vse bolj jasno dvoje: prvič – na enem mestu lahko doživljamo-spremljamo-podoživljamo vse napetosti, nasprotovanja in samospraševanja, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja zaposlovali mislečega posameznika, vpetega v stvarno preoblikovanje takratne evropske misli, ko je Evropa drhtela v notranjih preobratih, ko so študentje zavzemali fakultete in so se v večjih mestih pojavile barikade, ko se je razpravljalo, kam naj gre svet, predvsem pa, da naj se vladajoče, nazadnjaške strukture poslovijo in naj ljudem pustijo dihati. Dogodek maja 1968 je bil, pravi Barthes, zapisan na tri načine: kot govor, kot simbol in kot nasilje. In drugič, kar se mi zdi še pomembneje, Barthesova misel predira in hkrati osvobaja, je upajoča in neustrašna, dih zajemajoča kompaktnost, ki povzema vse zunajkonkurenčne vidike realnosti kot nekakšna točkasta substanca, ki se nenehno giblje, ustvarja nepregledno množico zaznav, obratov, prisvajanja, zapuščanja. Ali kot zapiše filozof: Vse, na kar naletimo, je citat, so citati iz vseh časov, vseh kultur in mi jih samo poberemo in jih vnašamo v svoj tekst, potem prepustimo bralcu, da zapolni vrzeli. Barthes je veliko upov polagal v bralca, saj je od njega pričakoval prav tisto osvobojenost, za katero se je sam zavzemal in členil svoje filozofske premisleke.
In ko takole prelistavamo Šelestenje jezika, ki je zvok tega, kar dobro deluje in implicira ugodje samo, celo užitek zvočnosti, ker zvok tega, kar dobro deluje, deluje popolno in zato ne ustvarja zvoka, se zdi, da potonemo v vizijo sveta (ali utopičnega sveta?) ki raztaplja, razgalja, razgrajuje enotno podobo množičnega uniformiranja in se pomika v ospredje govorice posameznikove narave, ki je »narava modernega človeka«, torej v osrčje užitka samotnega prisluškovalca, ki z lucidnostjo transformira lastne zaznave v presežek bivanja. Ali pa iz tega izhaja, da se človeštvo izgublja v zvočnih odtisih brez zavesti in s tem samemu sebi odvzema pomembno in samoniklo udejanjanje? Gre namreč za skupinsko predajanje samopozabi in sledi zgolj tem zunanjim afirmacijam zaznavanja odločujočih struktur, ki resnično vladajo in ki vseskozi ponujajo, vabijo k novim užitkom zvoka, govorice, podobe – s tem pa uspavajo in relativizirajo probleme kapitalistično-potrošniške dejanskosti. Tu se pokaže še tretja možnost, nakazana v prvi, namreč, da individualni umik iz sfere odločevalcev posledično odpre prazen prostor, ki ga lahko naseli prav šelestenje jezika, ta ima večjo senzibilnost in večjo moč izrazil, ki so skupek prav vseh človekovih čutno-nazornih operacij. Toda bojim se, da mreže, ki jih ustvarja tekst, niso tako daleč od današnjega in prihodnjega informativnega hrupa sodobne tehnološke civilizacije.
Na poti zdrsov in razpok nam Barthes v intelektualnem, visoko tiražnem diskurzu mišljenja hiti kazati razvejane smeri šelestenja jezika, utopično predstavljivost, ki jo najprej zaslišimo, potem izgovorimo, potem zapišemo. Zadnje strani teh vznemirljivih esejev nakazujejo pomik na novo globalno raven, torej v konec dihotomije, do združitve dveh nasprotujočih si elementov, kot so politika in lingvistika, zgodovina in jezik, družba in intima, metafora in metonimija in prehod v tretjo razsežnost forme, ki je tretja forma, in na primer združuje esej in roman, kot je Barthes v eseju Dolgo sem hodil zgodaj spat prikazal na podlagi Proustovega Iskanja izgubljenega časa.
In če sklenemo: literatura že od nekdaj ve tisto, kar danes odkriva znanost. Edina razlika je v tem, da tega ni povedala, temveč zapisala.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bere Renato Horvat
Prevedla Katarina Rotar; Ljubljana : Krtina, 2021
Knjiga Šelestenje jezika nam predstavlja Rolanda Barthesa kot izvirnega misleca s širokim in globokim obzorjem zanimanja. Je kot razkošna pahljača briljantnega uma, ki nas vodi skozi labirint zaznave in védenja, ki nam ga nevsiljivo (z neštetimi primerami) posreduje in si skupaj z bralcem z vseh strani ogleduje predmet svojih raziskav.
Do katerekoli dvojice se prebijemo – od znanosti do literature, od avtorja do smrti ali od dela do teksta – vedno bomo pri tem strastnem premišljevalcu naleteli na upor zoper prevladujočo uniformiranost in vtkanost v družbo. Presega ju z erosom govorice, edinim elementom, v katerem lahko dihajo propadla bitja, kakor se je izrazil Baudelaire v zvezi s Poejem. V vsem svojem početju se Barthes brez zadržkov zavzema za svobodo posameznika, njegovega delovanja, pisanja, mišljenja. Njegova izvajanja za revije, na predavanju študentom ali pa zapisi za dušo, kot bi lahko rekli (tak zapis je prav naslovna tema Šelestenja jezika), so tudi danes osvežujoče gibka, živa in aktualna, utemeljena v nasprotju z arbitrarnim nasiljem učnega procesa, ki je vedno podaljšek države in vedno doktrina vrednot, izhajajočih iz pozitivizma in racionalizma, ki meri zgolj učinek, ki uniformira, zatira, zasužnjuje, izključuje in utrjuje prvenstvene pravice, ne pa tudi univerzalnih, individualnih, če hočete, utopičnih in predvsem samosvojih, takih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega življenja, iz njegove biografije, izkušnje, osebnih značilnostih.
Ne glede na to, koliko bomo v tej knjigi osvojili Barthesov instrumentarij izrekanja – govorjenja, pisanja – je jasno, da nam razkriva temeljni pogled na stvarnost stvari in na tisto najbolj občutljivo mesto, ki ga tako skrbno, že skoraj diktatorsko neguje vsaka družba: to je učenje pravil – najprej slovničnih, potem pa vse bolj sofisticiranih, kodiranih, vpetih v izmenjujočo zavest, iz katere ni mogoče izstopiti, če ne želimo izgubiti državljanskih pravic. Tako je v svobodo govorice/ izrekanja/ pisanja mogoče sestopiti samo še skozi domišljijo pisanja, ki je tista skrivnostna, šelesteča zadnja možnost osvobajanja izpod enotnosti paragrafiranega družbenega, političnega in kulturnega pečata.
Ob branju Barthesovega presenetljivega skupka zapisov nam postaja vse bolj jasno dvoje: prvič – na enem mestu lahko doživljamo-spremljamo-podoživljamo vse napetosti, nasprotovanja in samospraševanja, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja zaposlovali mislečega posameznika, vpetega v stvarno preoblikovanje takratne evropske misli, ko je Evropa drhtela v notranjih preobratih, ko so študentje zavzemali fakultete in so se v večjih mestih pojavile barikade, ko se je razpravljalo, kam naj gre svet, predvsem pa, da naj se vladajoče, nazadnjaške strukture poslovijo in naj ljudem pustijo dihati. Dogodek maja 1968 je bil, pravi Barthes, zapisan na tri načine: kot govor, kot simbol in kot nasilje. In drugič, kar se mi zdi še pomembneje, Barthesova misel predira in hkrati osvobaja, je upajoča in neustrašna, dih zajemajoča kompaktnost, ki povzema vse zunajkonkurenčne vidike realnosti kot nekakšna točkasta substanca, ki se nenehno giblje, ustvarja nepregledno množico zaznav, obratov, prisvajanja, zapuščanja. Ali kot zapiše filozof: Vse, na kar naletimo, je citat, so citati iz vseh časov, vseh kultur in mi jih samo poberemo in jih vnašamo v svoj tekst, potem prepustimo bralcu, da zapolni vrzeli. Barthes je veliko upov polagal v bralca, saj je od njega pričakoval prav tisto osvobojenost, za katero se je sam zavzemal in členil svoje filozofske premisleke.
In ko takole prelistavamo Šelestenje jezika, ki je zvok tega, kar dobro deluje in implicira ugodje samo, celo užitek zvočnosti, ker zvok tega, kar dobro deluje, deluje popolno in zato ne ustvarja zvoka, se zdi, da potonemo v vizijo sveta (ali utopičnega sveta?) ki raztaplja, razgalja, razgrajuje enotno podobo množičnega uniformiranja in se pomika v ospredje govorice posameznikove narave, ki je »narava modernega človeka«, torej v osrčje užitka samotnega prisluškovalca, ki z lucidnostjo transformira lastne zaznave v presežek bivanja. Ali pa iz tega izhaja, da se človeštvo izgublja v zvočnih odtisih brez zavesti in s tem samemu sebi odvzema pomembno in samoniklo udejanjanje? Gre namreč za skupinsko predajanje samopozabi in sledi zgolj tem zunanjim afirmacijam zaznavanja odločujočih struktur, ki resnično vladajo in ki vseskozi ponujajo, vabijo k novim užitkom zvoka, govorice, podobe – s tem pa uspavajo in relativizirajo probleme kapitalistično-potrošniške dejanskosti. Tu se pokaže še tretja možnost, nakazana v prvi, namreč, da individualni umik iz sfere odločevalcev posledično odpre prazen prostor, ki ga lahko naseli prav šelestenje jezika, ta ima večjo senzibilnost in večjo moč izrazil, ki so skupek prav vseh človekovih čutno-nazornih operacij. Toda bojim se, da mreže, ki jih ustvarja tekst, niso tako daleč od današnjega in prihodnjega informativnega hrupa sodobne tehnološke civilizacije.
Na poti zdrsov in razpok nam Barthes v intelektualnem, visoko tiražnem diskurzu mišljenja hiti kazati razvejane smeri šelestenja jezika, utopično predstavljivost, ki jo najprej zaslišimo, potem izgovorimo, potem zapišemo. Zadnje strani teh vznemirljivih esejev nakazujejo pomik na novo globalno raven, torej v konec dihotomije, do združitve dveh nasprotujočih si elementov, kot so politika in lingvistika, zgodovina in jezik, družba in intima, metafora in metonimija in prehod v tretjo razsežnost forme, ki je tretja forma, in na primer združuje esej in roman, kot je Barthes v eseju Dolgo sem hodil zgodaj spat prikazal na podlagi Proustovega Iskanja izgubljenega časa.
In če sklenemo: literatura že od nekdaj ve tisto, kar danes odkriva znanost. Edina razlika je v tem, da tega ni povedala, temveč zapisala.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov