Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Neveljaven email naslov