Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Neveljaven email naslov