Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov