Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec
Neveljaven email naslov