Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016
Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.
Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.
Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.
Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.
Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016
Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.
Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.
Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.
Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov