Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marcel Štefančič: Slovenski sen

06.09.2021

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.

Ljubljana : UMco, 2021

Filmski kritik in esejist Marcel Štefančič jr. nas v novi zbirki esejev Slovenski sen s podnaslovom Eseji o nas poskuša pripeljati pred ogledalo. Zdi se, kot da želi podati sliko nas samih in seveda o številnih slovenskih markantnih umetnikih, ki so bili zlasti v prejšnjem stoletju pomembni predvsem zunaj meja. Pri tem ne gre spregledati, da je največ govora o filmskih sanjah in uresničevanju ambicij. Ali pa tudi ne zaradi varnejše in bolj gotove poti v domačem okolju. Slovenski film je tako vse kaj drugega kot dolgočasen, in to dokazovanje Štefančiču tudi uspe, prav tako pa tudi razkazovanje zamolčanih podrobnosti cineastov, ki pritegnejo filmofile.

A eseji ne govorijo le o filmskem svetu. Dvakratni Rožančev nagrajenec nas v svojem hitrem slogu naštevanja in razvijanja tez prepriča tudi drugače. Eseji v knjigi Slovenski sen namreč obravnavajo več tem, poznavalsko o literaturi in filozofiji ter cinično o politiki in njeni zgodovini. Že skoraj pokroviteljski pa so eseji o športu. Pa vendar, težko se je izogniti navdušenju nad športnimi uspehi in slovitostjo ekipnega in individualnega športa. Ne gre spregledati avtorjeve angažiranosti, polemičnosti, ki jo z nizanjem najrazličnejših primerov vpleta v svoje eseje. Prikaže nam tudi večno moč patriarhata in ranljivost žensk. Tistih, ki so zaradi deliktov pristale v zaporu. Tistih, ki jim resocializacija gre teže, ker so pač preprosto ženske. Prav omenjena tema nam pokaže Štefančičev razmislek, ki ga družba še vedno tabuira. In žensko na robu še bolj potiska v ozadje ali pa jo obsoja.

Vsaka od prej naštetih tem je razdelana. Že v uvodu se za najbolj smiselno izkaže primerjalna analiza, ki se nato osredotoči na primere na Slovenskem. Ti se začnejo s primerom in nadaljujejo s preneseno primerjavo slovenskega vzorca. Včasih je že mogoče občutiti, da gre za pretirano posploševanje in stereotipe, hitro pa se izkaže, da je to pretiravanje bolj ali manj ironično.

Ponekod se zdi, da želi Štefančič poudariti, da je bilo naše kazanje težav v družbi korak pred drugimi ali pa da imamo kljub svoji majhnosti veliko talentov. Pa vendar ne gre spregledati niti kritičnosti o kompleksih povprečnih Slovencev in Slovenk. O osebnostni krizi, slabi samopodobi, samopoškodovanju in nasilju nad drugimi. Štefančič nakaže, da je bil slovenski narod poln nasilja že daleč v zgodovini, ne le v obdobju koronakrize. V eseje vpleta tako zgodovinskost kot aktualnost, vseskozi pa s citati iz del Ivana Cankarja smiselno prepleta vso problematiko slovenske identitete. Vendar pa se poraja vprašanje o avtorjevem enotnem pogledu na anonimnega moralnega sporneža in uspešnega nagrajenega ustvarjalca, ki zagovarja ali izvaja zločine. Pri tem je Štefančič nekoliko protisloven.

Posebno dovršeni so spomini na znane Slovence in Slovenke. Slovenski sen se že začne z esejem o Alešu Debeljaku, pretresljivem pogledu v življenje izjemnega pesnika in Štefančičevega študijskega sopotnika in sosanjalca o umetniški poti. V teh esejih nam Štefančič podaja biografije in karierne poti posameznih izjemnih ustvarjalcev. Napisani so z veliko mero spoštljivosti in vpogledi v njihova življenja in zgodovinske okoliščine. Gre predvsem za pomembne filmske umetnike, nagrajene in iskane ustvarjalce tudi na tujem. Štefančič nam pokaže njihovo energijo, značaj, pišmeuhovostvo ali delikventnost, s katerimi so pretresali ali pa navduševali.

Zbirka esejev Marcela Štefančiča Slovenski sen predvsem dobro poudarja različne problematike. Ne spregleda filma, predvsem slovenskega in še vedno posrečeno aktualizira in citira Ivana Cankarja. Obravnava nasilje, zapostavljenost žensk na obrobju in neusmiljen politični sistem. Pri zadnjem omenjenem je vredno poudariti najsrhljivejši esej o grozljivem Odilu Globočniku. V posameznih esejih je očitna avtorjeva načitanost, ki pa v nekaterih primerih zaide v obsežno naštevanje poznavanja dejstev. S prav posebnim občutkom pa so napisani spominski eseji znanih, prezgodaj umrlih slovenskih ustvarjalcev. Pri tem se pokaže Štefančičeva tenkočutnost, ne samo navdušenost in poudarjanje briljantnosti ali kritičnosti do obravnavane osebe.


Ocene

1975 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marcel Štefančič: Slovenski sen

06.09.2021

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.

Ljubljana : UMco, 2021

Filmski kritik in esejist Marcel Štefančič jr. nas v novi zbirki esejev Slovenski sen s podnaslovom Eseji o nas poskuša pripeljati pred ogledalo. Zdi se, kot da želi podati sliko nas samih in seveda o številnih slovenskih markantnih umetnikih, ki so bili zlasti v prejšnjem stoletju pomembni predvsem zunaj meja. Pri tem ne gre spregledati, da je največ govora o filmskih sanjah in uresničevanju ambicij. Ali pa tudi ne zaradi varnejše in bolj gotove poti v domačem okolju. Slovenski film je tako vse kaj drugega kot dolgočasen, in to dokazovanje Štefančiču tudi uspe, prav tako pa tudi razkazovanje zamolčanih podrobnosti cineastov, ki pritegnejo filmofile.

A eseji ne govorijo le o filmskem svetu. Dvakratni Rožančev nagrajenec nas v svojem hitrem slogu naštevanja in razvijanja tez prepriča tudi drugače. Eseji v knjigi Slovenski sen namreč obravnavajo več tem, poznavalsko o literaturi in filozofiji ter cinično o politiki in njeni zgodovini. Že skoraj pokroviteljski pa so eseji o športu. Pa vendar, težko se je izogniti navdušenju nad športnimi uspehi in slovitostjo ekipnega in individualnega športa. Ne gre spregledati avtorjeve angažiranosti, polemičnosti, ki jo z nizanjem najrazličnejših primerov vpleta v svoje eseje. Prikaže nam tudi večno moč patriarhata in ranljivost žensk. Tistih, ki so zaradi deliktov pristale v zaporu. Tistih, ki jim resocializacija gre teže, ker so pač preprosto ženske. Prav omenjena tema nam pokaže Štefančičev razmislek, ki ga družba še vedno tabuira. In žensko na robu še bolj potiska v ozadje ali pa jo obsoja.

Vsaka od prej naštetih tem je razdelana. Že v uvodu se za najbolj smiselno izkaže primerjalna analiza, ki se nato osredotoči na primere na Slovenskem. Ti se začnejo s primerom in nadaljujejo s preneseno primerjavo slovenskega vzorca. Včasih je že mogoče občutiti, da gre za pretirano posploševanje in stereotipe, hitro pa se izkaže, da je to pretiravanje bolj ali manj ironično.

Ponekod se zdi, da želi Štefančič poudariti, da je bilo naše kazanje težav v družbi korak pred drugimi ali pa da imamo kljub svoji majhnosti veliko talentov. Pa vendar ne gre spregledati niti kritičnosti o kompleksih povprečnih Slovencev in Slovenk. O osebnostni krizi, slabi samopodobi, samopoškodovanju in nasilju nad drugimi. Štefančič nakaže, da je bil slovenski narod poln nasilja že daleč v zgodovini, ne le v obdobju koronakrize. V eseje vpleta tako zgodovinskost kot aktualnost, vseskozi pa s citati iz del Ivana Cankarja smiselno prepleta vso problematiko slovenske identitete. Vendar pa se poraja vprašanje o avtorjevem enotnem pogledu na anonimnega moralnega sporneža in uspešnega nagrajenega ustvarjalca, ki zagovarja ali izvaja zločine. Pri tem je Štefančič nekoliko protisloven.

Posebno dovršeni so spomini na znane Slovence in Slovenke. Slovenski sen se že začne z esejem o Alešu Debeljaku, pretresljivem pogledu v življenje izjemnega pesnika in Štefančičevega študijskega sopotnika in sosanjalca o umetniški poti. V teh esejih nam Štefančič podaja biografije in karierne poti posameznih izjemnih ustvarjalcev. Napisani so z veliko mero spoštljivosti in vpogledi v njihova življenja in zgodovinske okoliščine. Gre predvsem za pomembne filmske umetnike, nagrajene in iskane ustvarjalce tudi na tujem. Štefančič nam pokaže njihovo energijo, značaj, pišmeuhovostvo ali delikventnost, s katerimi so pretresali ali pa navduševali.

Zbirka esejev Marcela Štefančiča Slovenski sen predvsem dobro poudarja različne problematike. Ne spregleda filma, predvsem slovenskega in še vedno posrečeno aktualizira in citira Ivana Cankarja. Obravnava nasilje, zapostavljenost žensk na obrobju in neusmiljen politični sistem. Pri zadnjem omenjenem je vredno poudariti najsrhljivejši esej o grozljivem Odilu Globočniku. V posameznih esejih je očitna avtorjeva načitanost, ki pa v nekaterih primerih zaide v obsežno naštevanje poznavanja dejstev. S prav posebnim občutkom pa so napisani spominski eseji znanih, prezgodaj umrlih slovenskih ustvarjalcev. Pri tem se pokaže Štefančičeva tenkočutnost, ne samo navdušenost in poudarjanje briljantnosti ali kritičnosti do obravnavane osebe.


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


Stran 36 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov