Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Šerpa, 2021
Šesto pesniško zbirko Ane Pepelnik z naslovom Treš je strokovna javnost že potrdila z nominacijo za Veronikino nagrado. Podobno usodo je doživela tudi njena peta zbirka, Tehno, ki si je poleg Veronikine prislužila še nominacijo za Jenkovo nagrado. Da omenjam tudi avtoričino predzadnjo samostojno knjigo, pa ni naključje. Med eno in drugo je mogoče najti nekaj vzporednic, ki so se vzpostavile že kot pesničin avtorski podpis. Že s hitrim ošvrkom ga prepoznamo po eliptičnosti, razsekanosti in hitrem toku; ko poezijo pogledamo od bližje, pa prepoznamo še njeno izrazito neposredno, mestoma celo izpovedno raven, ki pa jo, preden bi nas pesmi vrgle v pretirano lagodnost, prekinjajo presunljive podobe in nenavadni zasuki.
Še ena vzporednica med zbirkama obstaja, najdemo jo kar v naslovu. Že Tehno priklicuje tako glasbeni žanr, kakor tudi stanje recimo temu postmodernega sveta in podobno je mogoče reči tudi za Treš, le da se zdi, kakor da je med zbirkama minilo več let, kot jih je v resnici: nenadoma smo se znašli sredi trapa in treša (gre torej za podžanre rapa, in ne za denimo t.i. trash metal), znašli pa smo se tudi sredi gore smeti, če si naj privoščim dobesedni prevod iz angleščine. No, in seveda je treš, kot je jasno izpisano v uvodu v zbirko, tudi spregatev glagola treti.
Med Tehnom in Trešem se je poezija resnično še nekoliko strla, odpadla so ločila in kadar zavohamo jasen pesemski narativ, se ta zdi krajši. Na tem mestu pride tudi do paradoksa: če se za trenutek morda zazdi, da nam zaradi oblikovnega klestenja verza zbirka čisto mogoče lahko spolzi med prsti, pa lahko kopičenje podob na drugih mestih izzveni skoraj nekoliko pretirano. A pri slednjem je pomembnejše nekaj drugega: druženje različnih ravni besednega izraza praviloma vodi v močno poezijo, včasih pa pokuka na drugo stran, skoraj v nonsens, če naj uporabim ta sporni izraz, s tem pa posledično namigne tudi na naslovni treš. Tovrstna oznaka pade na pamet morda tudi v tistem trenutku, ko trčimo ob glagolsko rimo v zbirki, ki je sicer napisana v prostem verzu.
A Treša ni mogoče označiti na tako enostaven način in kar takole poprek. Ko ga preberemo, zaznamo tudi sledi logike gradnje pesniške zbirke, ki je razvidna že na oblikovni ravni. V knjigo nas uvedejo daljše pesmi, pogosto z nekoliko jasnejšim narativom, ki jih je mogoče označiti za tako rekoč slikovite. Jedro knjige, ki je obenem njena glavnina, je nato namenjeno nekoliko bolj ekonomičnemu izrazu, ki ponuja tudi hitrejši ritem. V tem delu je posebej zaznavna ena največjih odlik pričujoče poezije: izrazita zvočnost. Zadnje pesmi Treša se oblikovno spet spogledujejo s pesmimi z začetka. Zbirka ponuja dovolj prostora, da je mogoče nedvoumno nameniti nekaj besed tudi epidemiji in z njo samoizolaciji.
Vsebinsko in idejno je Treš težko zamejiti na enoznačne označevalce. Razberemo lahko tematiko ljubezni, medosebnih odnosov, refleksijo zeitgeista, ki mestoma preide v obravnavo zelo konkretnih dogodkov, kot je že omenjena epidemija. A vendarle se zdi, da se tematika oziroma tematike pesniške zbirke izrisujejo skozi golo naravo prisotnih pesniških sredstev, torej skozi izrazito zvočnost, zamolke, premišljene delitve verzov, zunanje oblike pesmi, beline in tako dalje. Tako se nekoliko monolitnejši, a nemara tudi nekoliko bolj osebno obarvani uvodni takti Treša začnejo treti, dokler se pred nami naposled ne izrisuje drobovje predmeta pesniške analize. Ko se pesnica pomakne k zaključnemu dejanju zbirke, pa nas tam pričaka nekakšen poskus fiksiranja vsebine v širši kontekst. Da se zbirka zares prebere kot nekakšen pesniški koncert, poskrbi zaključna pesem z naslovom odločitve in ponavljajočim se nagovorom embrace it, ki ga v skladu z zbirko lahko prevedemo kot sprejmi.
Zdi se le, da morda nastopi nekoliko prehitro, da je v Trešu še nekaj prostora, da bi res bilo mogoče začutiti, kaj je tisto, kar velja sprejeti. Kljub temu se zbirka na relaciji od verza do verza suvereno izogiba mnogim nevarnostim, ki navadno prežijo na poezijo iz tega spektra. Tik preden bi postal pretirano deskriptiven, se ustavi in preobrne, in ko se zdi, da bi se lahko zataknil v podobju, ga hitro nekaj spodbode, da steče naprej. Zdi se, da se Ana Pepelnik dobro zaveda, kaj mora storiti iz verza v verz, in da k temu dobrodošlo sodi tudi občasna humornost.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Šerpa, 2021
Šesto pesniško zbirko Ane Pepelnik z naslovom Treš je strokovna javnost že potrdila z nominacijo za Veronikino nagrado. Podobno usodo je doživela tudi njena peta zbirka, Tehno, ki si je poleg Veronikine prislužila še nominacijo za Jenkovo nagrado. Da omenjam tudi avtoričino predzadnjo samostojno knjigo, pa ni naključje. Med eno in drugo je mogoče najti nekaj vzporednic, ki so se vzpostavile že kot pesničin avtorski podpis. Že s hitrim ošvrkom ga prepoznamo po eliptičnosti, razsekanosti in hitrem toku; ko poezijo pogledamo od bližje, pa prepoznamo še njeno izrazito neposredno, mestoma celo izpovedno raven, ki pa jo, preden bi nas pesmi vrgle v pretirano lagodnost, prekinjajo presunljive podobe in nenavadni zasuki.
Še ena vzporednica med zbirkama obstaja, najdemo jo kar v naslovu. Že Tehno priklicuje tako glasbeni žanr, kakor tudi stanje recimo temu postmodernega sveta in podobno je mogoče reči tudi za Treš, le da se zdi, kakor da je med zbirkama minilo več let, kot jih je v resnici: nenadoma smo se znašli sredi trapa in treša (gre torej za podžanre rapa, in ne za denimo t.i. trash metal), znašli pa smo se tudi sredi gore smeti, če si naj privoščim dobesedni prevod iz angleščine. No, in seveda je treš, kot je jasno izpisano v uvodu v zbirko, tudi spregatev glagola treti.
Med Tehnom in Trešem se je poezija resnično še nekoliko strla, odpadla so ločila in kadar zavohamo jasen pesemski narativ, se ta zdi krajši. Na tem mestu pride tudi do paradoksa: če se za trenutek morda zazdi, da nam zaradi oblikovnega klestenja verza zbirka čisto mogoče lahko spolzi med prsti, pa lahko kopičenje podob na drugih mestih izzveni skoraj nekoliko pretirano. A pri slednjem je pomembnejše nekaj drugega: druženje različnih ravni besednega izraza praviloma vodi v močno poezijo, včasih pa pokuka na drugo stran, skoraj v nonsens, če naj uporabim ta sporni izraz, s tem pa posledično namigne tudi na naslovni treš. Tovrstna oznaka pade na pamet morda tudi v tistem trenutku, ko trčimo ob glagolsko rimo v zbirki, ki je sicer napisana v prostem verzu.
A Treša ni mogoče označiti na tako enostaven način in kar takole poprek. Ko ga preberemo, zaznamo tudi sledi logike gradnje pesniške zbirke, ki je razvidna že na oblikovni ravni. V knjigo nas uvedejo daljše pesmi, pogosto z nekoliko jasnejšim narativom, ki jih je mogoče označiti za tako rekoč slikovite. Jedro knjige, ki je obenem njena glavnina, je nato namenjeno nekoliko bolj ekonomičnemu izrazu, ki ponuja tudi hitrejši ritem. V tem delu je posebej zaznavna ena največjih odlik pričujoče poezije: izrazita zvočnost. Zadnje pesmi Treša se oblikovno spet spogledujejo s pesmimi z začetka. Zbirka ponuja dovolj prostora, da je mogoče nedvoumno nameniti nekaj besed tudi epidemiji in z njo samoizolaciji.
Vsebinsko in idejno je Treš težko zamejiti na enoznačne označevalce. Razberemo lahko tematiko ljubezni, medosebnih odnosov, refleksijo zeitgeista, ki mestoma preide v obravnavo zelo konkretnih dogodkov, kot je že omenjena epidemija. A vendarle se zdi, da se tematika oziroma tematike pesniške zbirke izrisujejo skozi golo naravo prisotnih pesniških sredstev, torej skozi izrazito zvočnost, zamolke, premišljene delitve verzov, zunanje oblike pesmi, beline in tako dalje. Tako se nekoliko monolitnejši, a nemara tudi nekoliko bolj osebno obarvani uvodni takti Treša začnejo treti, dokler se pred nami naposled ne izrisuje drobovje predmeta pesniške analize. Ko se pesnica pomakne k zaključnemu dejanju zbirke, pa nas tam pričaka nekakšen poskus fiksiranja vsebine v širši kontekst. Da se zbirka zares prebere kot nekakšen pesniški koncert, poskrbi zaključna pesem z naslovom odločitve in ponavljajočim se nagovorom embrace it, ki ga v skladu z zbirko lahko prevedemo kot sprejmi.
Zdi se le, da morda nastopi nekoliko prehitro, da je v Trešu še nekaj prostora, da bi res bilo mogoče začutiti, kaj je tisto, kar velja sprejeti. Kljub temu se zbirka na relaciji od verza do verza suvereno izogiba mnogim nevarnostim, ki navadno prežijo na poezijo iz tega spektra. Tik preden bi postal pretirano deskriptiven, se ustavi in preobrne, in ko se zdi, da bi se lahko zataknil v podobju, ga hitro nekaj spodbode, da steče naprej. Zdi se, da se Ana Pepelnik dobro zaveda, kaj mora storiti iz verza v verz, in da k temu dobrodošlo sodi tudi občasna humornost.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
Neveljaven email naslov