Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Bevke : Smart-team, 2021
Celotno delo Franja Frančiča z naslovom V kraljestvu nove države povzema naslednji navedek: „Na strateških mestih enaki kurbini sinovi.“ Knjiga namreč dopolnjuje avtorjevo véliko delo, kateremu sledi že vse od uspešnice Domovina bleda mati. Poglavitna tema omenjenih dveh knjig pa tudi precejšnjega ustvarjanja Franja Frančiča je odpor, upor in odmik od služenja ubijanju ter vsakovrstnemu izživljanju močnejšega nad šibkejšim. Tudi v tej knjigi se vrača v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije, kamor je bil prisilno mobiliziran, da služi ideji bratstva in enotnosti, s katero vedno znova obračunava, ko primerja idejo in resničnost. Od visoko letečih in dolgo lebdečih zamisli, želja in predstav o sobivanju mnogih različnosti v enem sistemu se pisarjev pogled usmerja na stvarnost, kot se kaže v pijančevanju, prodajanju teles, ponavljanju socrealističnega besedišča, zreduciranega na določeno število parol in vzgojnih gesel. A tovrstno vračanje v čase izpred tridesetih let in več nujno potegne za seboj primerjave z današnjostjo, ponazorjeno s slogovnimi vložki v obliki naslovov tako imenovanih svetovnih uspešnic z glasbenega in filmskega sveta ali naslovov znanih knjig, celo posameznih stavkov ali povedi. Takšna zmes pisarij je še najbolj podobna zapisu histeričnega kronista, ki poskuša še zadnji hip, preden ga zagrne zgodovina, ujeti nekaj drobcev posplošenega življenja, jih spraviti skupaj kot dejanje zaveze in vesti. Ideja, da mora biti umetnost tudi kritičen odsev časa, se zrcali v tudi tem Frančičevem delu, sestavljenem po že preverjenem receptu asociativnih naracij, prozi nekje med poezijo v prozi in filmskim sinopsisom. Preplet najpomembnejših spominov in ostrega opazovanja okolja z mojstrskim slikanje zapostavljenosti sestavlja Frančičev recept za odličen bralski zalogaj.
Malo manj odličen je založniški. V trdoto vezana knjiga s pomenljivo in učinkovito likovno opremo Inje Rot in Tjaše Zorc Rupnik je predebela za število strani v njej; povedano drugače: knjižna uniforma je prevelika oziroma preohlapna za vsebinsko telo. Pomenljiv je tudi podatek, da je knjiga izšla v zgolj petinsedemdesetih izvodih. Za pisateljev prispevek k evropski literaturi, ki šteje prek petdeset izvirnih naslovov in prek štirideset prevodov, je takšna številka morda kar preskromna. V nekakšno olajšanje je spoznanje, da je Frančičev način ustvarjanja pognojen z zajedljivostjo in je mogoče sklepati, da bo ciljno bralstvo širilo knjigo s posojanjem in tudi na takšen način negovalo tradicijo permanentne revolucije, saj – po zagotovilih pisarja – v družbeno politični stvarnosti ni sprememb. Obstaja pa redka vrlina, ki sliši na besedo tovarištvo, tovarišija, če se je že prijateljevanje sfižilo.
V celotnem pisateljevem opusu knjiga V kraljestvu nove države pomeni nekakšno regresijo, ki ima vsaj dve vrednostni oznaki: prvo, da bi si pa že lahko našel kako novo temo za svoje pisanje; in drugo, da mu na že skorajda zguljen način vedno znova uspeva pričarati stanje empatije. Oboje je lastnost tankočutnega sledilca.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Bevke : Smart-team, 2021
Celotno delo Franja Frančiča z naslovom V kraljestvu nove države povzema naslednji navedek: „Na strateških mestih enaki kurbini sinovi.“ Knjiga namreč dopolnjuje avtorjevo véliko delo, kateremu sledi že vse od uspešnice Domovina bleda mati. Poglavitna tema omenjenih dveh knjig pa tudi precejšnjega ustvarjanja Franja Frančiča je odpor, upor in odmik od služenja ubijanju ter vsakovrstnemu izživljanju močnejšega nad šibkejšim. Tudi v tej knjigi se vrača v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije, kamor je bil prisilno mobiliziran, da služi ideji bratstva in enotnosti, s katero vedno znova obračunava, ko primerja idejo in resničnost. Od visoko letečih in dolgo lebdečih zamisli, želja in predstav o sobivanju mnogih različnosti v enem sistemu se pisarjev pogled usmerja na stvarnost, kot se kaže v pijančevanju, prodajanju teles, ponavljanju socrealističnega besedišča, zreduciranega na določeno število parol in vzgojnih gesel. A tovrstno vračanje v čase izpred tridesetih let in več nujno potegne za seboj primerjave z današnjostjo, ponazorjeno s slogovnimi vložki v obliki naslovov tako imenovanih svetovnih uspešnic z glasbenega in filmskega sveta ali naslovov znanih knjig, celo posameznih stavkov ali povedi. Takšna zmes pisarij je še najbolj podobna zapisu histeričnega kronista, ki poskuša še zadnji hip, preden ga zagrne zgodovina, ujeti nekaj drobcev posplošenega življenja, jih spraviti skupaj kot dejanje zaveze in vesti. Ideja, da mora biti umetnost tudi kritičen odsev časa, se zrcali v tudi tem Frančičevem delu, sestavljenem po že preverjenem receptu asociativnih naracij, prozi nekje med poezijo v prozi in filmskim sinopsisom. Preplet najpomembnejših spominov in ostrega opazovanja okolja z mojstrskim slikanje zapostavljenosti sestavlja Frančičev recept za odličen bralski zalogaj.
Malo manj odličen je založniški. V trdoto vezana knjiga s pomenljivo in učinkovito likovno opremo Inje Rot in Tjaše Zorc Rupnik je predebela za število strani v njej; povedano drugače: knjižna uniforma je prevelika oziroma preohlapna za vsebinsko telo. Pomenljiv je tudi podatek, da je knjiga izšla v zgolj petinsedemdesetih izvodih. Za pisateljev prispevek k evropski literaturi, ki šteje prek petdeset izvirnih naslovov in prek štirideset prevodov, je takšna številka morda kar preskromna. V nekakšno olajšanje je spoznanje, da je Frančičev način ustvarjanja pognojen z zajedljivostjo in je mogoče sklepati, da bo ciljno bralstvo širilo knjigo s posojanjem in tudi na takšen način negovalo tradicijo permanentne revolucije, saj – po zagotovilih pisarja – v družbeno politični stvarnosti ni sprememb. Obstaja pa redka vrlina, ki sliši na besedo tovarištvo, tovarišija, če se je že prijateljevanje sfižilo.
V celotnem pisateljevem opusu knjiga V kraljestvu nove države pomeni nekakšno regresijo, ki ima vsaj dve vrednostni oznaki: prvo, da bi si pa že lahko našel kako novo temo za svoje pisanje; in drugo, da mu na že skorajda zguljen način vedno znova uspeva pričarati stanje empatije. Oboje je lastnost tankočutnega sledilca.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov