Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Bevke : Smart-team, 2021
Celotno delo Franja Frančiča z naslovom V kraljestvu nove države povzema naslednji navedek: „Na strateških mestih enaki kurbini sinovi.“ Knjiga namreč dopolnjuje avtorjevo véliko delo, kateremu sledi že vse od uspešnice Domovina bleda mati. Poglavitna tema omenjenih dveh knjig pa tudi precejšnjega ustvarjanja Franja Frančiča je odpor, upor in odmik od služenja ubijanju ter vsakovrstnemu izživljanju močnejšega nad šibkejšim. Tudi v tej knjigi se vrača v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije, kamor je bil prisilno mobiliziran, da služi ideji bratstva in enotnosti, s katero vedno znova obračunava, ko primerja idejo in resničnost. Od visoko letečih in dolgo lebdečih zamisli, želja in predstav o sobivanju mnogih različnosti v enem sistemu se pisarjev pogled usmerja na stvarnost, kot se kaže v pijančevanju, prodajanju teles, ponavljanju socrealističnega besedišča, zreduciranega na določeno število parol in vzgojnih gesel. A tovrstno vračanje v čase izpred tridesetih let in več nujno potegne za seboj primerjave z današnjostjo, ponazorjeno s slogovnimi vložki v obliki naslovov tako imenovanih svetovnih uspešnic z glasbenega in filmskega sveta ali naslovov znanih knjig, celo posameznih stavkov ali povedi. Takšna zmes pisarij je še najbolj podobna zapisu histeričnega kronista, ki poskuša še zadnji hip, preden ga zagrne zgodovina, ujeti nekaj drobcev posplošenega življenja, jih spraviti skupaj kot dejanje zaveze in vesti. Ideja, da mora biti umetnost tudi kritičen odsev časa, se zrcali v tudi tem Frančičevem delu, sestavljenem po že preverjenem receptu asociativnih naracij, prozi nekje med poezijo v prozi in filmskim sinopsisom. Preplet najpomembnejših spominov in ostrega opazovanja okolja z mojstrskim slikanje zapostavljenosti sestavlja Frančičev recept za odličen bralski zalogaj.
Malo manj odličen je založniški. V trdoto vezana knjiga s pomenljivo in učinkovito likovno opremo Inje Rot in Tjaše Zorc Rupnik je predebela za število strani v njej; povedano drugače: knjižna uniforma je prevelika oziroma preohlapna za vsebinsko telo. Pomenljiv je tudi podatek, da je knjiga izšla v zgolj petinsedemdesetih izvodih. Za pisateljev prispevek k evropski literaturi, ki šteje prek petdeset izvirnih naslovov in prek štirideset prevodov, je takšna številka morda kar preskromna. V nekakšno olajšanje je spoznanje, da je Frančičev način ustvarjanja pognojen z zajedljivostjo in je mogoče sklepati, da bo ciljno bralstvo širilo knjigo s posojanjem in tudi na takšen način negovalo tradicijo permanentne revolucije, saj – po zagotovilih pisarja – v družbeno politični stvarnosti ni sprememb. Obstaja pa redka vrlina, ki sliši na besedo tovarištvo, tovarišija, če se je že prijateljevanje sfižilo.
V celotnem pisateljevem opusu knjiga V kraljestvu nove države pomeni nekakšno regresijo, ki ima vsaj dve vrednostni oznaki: prvo, da bi si pa že lahko našel kako novo temo za svoje pisanje; in drugo, da mu na že skorajda zguljen način vedno znova uspeva pričarati stanje empatije. Oboje je lastnost tankočutnega sledilca.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Bevke : Smart-team, 2021
Celotno delo Franja Frančiča z naslovom V kraljestvu nove države povzema naslednji navedek: „Na strateških mestih enaki kurbini sinovi.“ Knjiga namreč dopolnjuje avtorjevo véliko delo, kateremu sledi že vse od uspešnice Domovina bleda mati. Poglavitna tema omenjenih dveh knjig pa tudi precejšnjega ustvarjanja Franja Frančiča je odpor, upor in odmik od služenja ubijanju ter vsakovrstnemu izživljanju močnejšega nad šibkejšim. Tudi v tej knjigi se vrača v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije, kamor je bil prisilno mobiliziran, da služi ideji bratstva in enotnosti, s katero vedno znova obračunava, ko primerja idejo in resničnost. Od visoko letečih in dolgo lebdečih zamisli, želja in predstav o sobivanju mnogih različnosti v enem sistemu se pisarjev pogled usmerja na stvarnost, kot se kaže v pijančevanju, prodajanju teles, ponavljanju socrealističnega besedišča, zreduciranega na določeno število parol in vzgojnih gesel. A tovrstno vračanje v čase izpred tridesetih let in več nujno potegne za seboj primerjave z današnjostjo, ponazorjeno s slogovnimi vložki v obliki naslovov tako imenovanih svetovnih uspešnic z glasbenega in filmskega sveta ali naslovov znanih knjig, celo posameznih stavkov ali povedi. Takšna zmes pisarij je še najbolj podobna zapisu histeričnega kronista, ki poskuša še zadnji hip, preden ga zagrne zgodovina, ujeti nekaj drobcev posplošenega življenja, jih spraviti skupaj kot dejanje zaveze in vesti. Ideja, da mora biti umetnost tudi kritičen odsev časa, se zrcali v tudi tem Frančičevem delu, sestavljenem po že preverjenem receptu asociativnih naracij, prozi nekje med poezijo v prozi in filmskim sinopsisom. Preplet najpomembnejših spominov in ostrega opazovanja okolja z mojstrskim slikanje zapostavljenosti sestavlja Frančičev recept za odličen bralski zalogaj.
Malo manj odličen je založniški. V trdoto vezana knjiga s pomenljivo in učinkovito likovno opremo Inje Rot in Tjaše Zorc Rupnik je predebela za število strani v njej; povedano drugače: knjižna uniforma je prevelika oziroma preohlapna za vsebinsko telo. Pomenljiv je tudi podatek, da je knjiga izšla v zgolj petinsedemdesetih izvodih. Za pisateljev prispevek k evropski literaturi, ki šteje prek petdeset izvirnih naslovov in prek štirideset prevodov, je takšna številka morda kar preskromna. V nekakšno olajšanje je spoznanje, da je Frančičev način ustvarjanja pognojen z zajedljivostjo in je mogoče sklepati, da bo ciljno bralstvo širilo knjigo s posojanjem in tudi na takšen način negovalo tradicijo permanentne revolucije, saj – po zagotovilih pisarja – v družbeno politični stvarnosti ni sprememb. Obstaja pa redka vrlina, ki sliši na besedo tovarištvo, tovarišija, če se je že prijateljevanje sfižilo.
V celotnem pisateljevem opusu knjiga V kraljestvu nove države pomeni nekakšno regresijo, ki ima vsaj dve vrednostni oznaki: prvo, da bi si pa že lahko našel kako novo temo za svoje pisanje; in drugo, da mu na že skorajda zguljen način vedno znova uspeva pričarati stanje empatije. Oboje je lastnost tankočutnega sledilca.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec
Neveljaven email naslov