Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021
Posthumno izdano pesniško zbirko Petra Kolška Neslišna navodila sestavlja izbor pesmi iz vseh njegovih zbirk, ki so pri različnih založbah izhajale od leta 1986 do leta 2017 – to so Elegije, Menina, Kletarjevo popoldne, Nikoli več, Opuščanje vrta, Tropi in tropine, Dekleta pojejo in Slavospevi, ki jih pojejo vrane – ter 40 še neobjavljenih pesmi. Izbor in spremno besedo je prispeval pesnik Jure Jakob.
Kdor se je že srečal s poezijo Petra Kolška ali kdor ga je osebno poznal, je ob branju njegovih starih in novih pesmi v knjigi Neslišna navodila gotovo intenzivno in ponovno začutil bližino, toplino in ganjenost, podobno kot jih začutimo ob nekom, ki nam je znan in ljub in ga morda že dolgo nismo videli.
Peter Kolšek je znan predvsem kot novinar, kolumnist in recenzent, a v ozadju tega vsakodnevnega, profesionalnega soočanja s knjigami in aktualnostmi na področju kulture, vsakodnevnega pisanja in objavljanja, je vznikalo njegovo pesništvo kot intimen odziv na vse doživeto in videno, kakor tudi na bogato in ponotranjeno poznavanje literature, ki ga je še dodatno navdihovala.
V pričujočih pesmih je zajeto vse Kolškovo življenje od spominov na otroška leta, na mater in očeta, na mladost, nebrzdanost, ljubezni, strasti, na muževnost, na neskončne pogovore med prijatelji in omame ob vinu. Motivika smrti, ki jo upesnjuje tudi v zgodnejših zbirkah, se v novih pesmih zgosti in prevlada, vendar pesnik ugotavlja, da ga prebrane in napisane pesmi niso izurile za smrt.
»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter…«
V svojih pesmih Kolšek ni le melanholičen in nežen, v mnogih je humoren in samoironičen na način, ki izvabi nasmeh. Njegov humor zna biti tudi malce obešenjaški in piker. Vsekakor je prevladujoč ton njegovih pesmi tenkočuten, mehak in obziren in ne obide skoraj nobenega registra čustev, razpoloženj in spoznanj. Najpogosteje piše naravnost, brez obilja metaforike in simbolike, toda v njegovem načinu nizanja besed in gradnje besednih zvez je nepotvorjena izvirnost. Prav iskrenost izpovedovanja bralca najtesneje poveže s piscem. Pri Kolšku je ta pristnost razorožujoča.
Odnos do bližnjih in ljubljenih se z leti spreminja, kot se spreminja intenzivnost čustvovanja, kot se preobražajo razmerja, kot se v rasti in zorenju spreminjamo vsi. Mati in oče, žena in ljubica so tiste ključne osebe, ki iz njegovih pesmi odmevajo najglasneje. Mati še vedno daje neslišna navodila, oče v vse pogostejšem pojavljanju, še vedno molčeč in v zadregi, kot je bil za življenja, a šele sedaj oba docela, nežno in ljubeče razumljena.
V novih in še neobjavljenih pesmih v knjigi Neslišna navodila se pesnik temeljito posveča smrti in mrtvim, kot bi si skrbno postiljal posteljo za večno spanje. V mrtve projicira svoja razmišljanja in jim podeli besede v sporočilih iz zasmrtja. Brez humorne zbadljivosti celo v teh pesmih ne gre. V pesmi Velika smrt zapiše:
»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.
Peter Kolšek se nam s pesniško zbirko Neslišna navodila oglaša iz zasmrtja, kot je sam poimenoval tisti nepredstavljivi onkraj, lirik in satirik, ki je, sledeč sebi, spoznal tudi naše sanje, hrepenenja, slabosti in strahove.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021
Posthumno izdano pesniško zbirko Petra Kolška Neslišna navodila sestavlja izbor pesmi iz vseh njegovih zbirk, ki so pri različnih založbah izhajale od leta 1986 do leta 2017 – to so Elegije, Menina, Kletarjevo popoldne, Nikoli več, Opuščanje vrta, Tropi in tropine, Dekleta pojejo in Slavospevi, ki jih pojejo vrane – ter 40 še neobjavljenih pesmi. Izbor in spremno besedo je prispeval pesnik Jure Jakob.
Kdor se je že srečal s poezijo Petra Kolška ali kdor ga je osebno poznal, je ob branju njegovih starih in novih pesmi v knjigi Neslišna navodila gotovo intenzivno in ponovno začutil bližino, toplino in ganjenost, podobno kot jih začutimo ob nekom, ki nam je znan in ljub in ga morda že dolgo nismo videli.
Peter Kolšek je znan predvsem kot novinar, kolumnist in recenzent, a v ozadju tega vsakodnevnega, profesionalnega soočanja s knjigami in aktualnostmi na področju kulture, vsakodnevnega pisanja in objavljanja, je vznikalo njegovo pesništvo kot intimen odziv na vse doživeto in videno, kakor tudi na bogato in ponotranjeno poznavanje literature, ki ga je še dodatno navdihovala.
V pričujočih pesmih je zajeto vse Kolškovo življenje od spominov na otroška leta, na mater in očeta, na mladost, nebrzdanost, ljubezni, strasti, na muževnost, na neskončne pogovore med prijatelji in omame ob vinu. Motivika smrti, ki jo upesnjuje tudi v zgodnejših zbirkah, se v novih pesmih zgosti in prevlada, vendar pesnik ugotavlja, da ga prebrane in napisane pesmi niso izurile za smrt.
»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter…«
V svojih pesmih Kolšek ni le melanholičen in nežen, v mnogih je humoren in samoironičen na način, ki izvabi nasmeh. Njegov humor zna biti tudi malce obešenjaški in piker. Vsekakor je prevladujoč ton njegovih pesmi tenkočuten, mehak in obziren in ne obide skoraj nobenega registra čustev, razpoloženj in spoznanj. Najpogosteje piše naravnost, brez obilja metaforike in simbolike, toda v njegovem načinu nizanja besed in gradnje besednih zvez je nepotvorjena izvirnost. Prav iskrenost izpovedovanja bralca najtesneje poveže s piscem. Pri Kolšku je ta pristnost razorožujoča.
Odnos do bližnjih in ljubljenih se z leti spreminja, kot se spreminja intenzivnost čustvovanja, kot se preobražajo razmerja, kot se v rasti in zorenju spreminjamo vsi. Mati in oče, žena in ljubica so tiste ključne osebe, ki iz njegovih pesmi odmevajo najglasneje. Mati še vedno daje neslišna navodila, oče v vse pogostejšem pojavljanju, še vedno molčeč in v zadregi, kot je bil za življenja, a šele sedaj oba docela, nežno in ljubeče razumljena.
V novih in še neobjavljenih pesmih v knjigi Neslišna navodila se pesnik temeljito posveča smrti in mrtvim, kot bi si skrbno postiljal posteljo za večno spanje. V mrtve projicira svoja razmišljanja in jim podeli besede v sporočilih iz zasmrtja. Brez humorne zbadljivosti celo v teh pesmih ne gre. V pesmi Velika smrt zapiše:
»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.
Peter Kolšek se nam s pesniško zbirko Neslišna navodila oglaša iz zasmrtja, kot je sam poimenoval tisti nepredstavljivi onkraj, lirik in satirik, ki je, sledeč sebi, spoznal tudi naše sanje, hrepenenja, slabosti in strahove.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov