Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.
In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?
Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.
Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.
In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?
Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.
Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Neveljaven email naslov