Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.

Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.

In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?

Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.

Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.