Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov