Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Literarni kritik, komparativist, prevajalec, pisatelj in pesnik Jernej Županič je stroko leta 2016 navdušil že s pesniškim prvencem Tatar. Uspešen je bil tudi z leposlovnim prevajanjem in pisanjem proze, nič drugače pa ni z novo pesniško zbirko Orodje za razgradnjo imperija, ki še bolj suvereno in neizprosno sega v bistvo pesniške figure in jezika. Vidi se, da Županič zelo natančno obvlada jezik, pri tem ni spregledati niti njegovega lektorskega dela pri različnih založbah.

Njegova druga pesniška zbirka je namreč vse tisto, kar sem v zadnjih letih mogoče pogrešala. To je dejanski spopad in vprašanje jezika kot takega. Kje se danes nahajajo jezik, njegov zven in pomen ter kako je z razvijanjem pesniške podobe, nista preprosti vprašanji. Tak način pesnjenja pogosto izvisi samo kot poskus, včasih dober začetniški nastavek, a v obravnavani zbirki je povsem drugače. To je pesniški jezik, ki spet poskuša biti samosvoj. In to mu tudi uspe. Jezik je namreč natančen, dosleden in torej v fazi celovite razgradnje. Je orodje, s katerim Županič operira z različnih vidikov. To razume tudi kot dolgotrajen postopek. Jezik mu pomeni habitat, v katerem biva in se je tudi postaral. Če je še Tatar operiral z ritmom in sočutjem, je v tej zbirki v središču predvsem analiziranje, slačenje in preobračanje vsakega pojma posebej. Obenem pa jezik in podoba spet postaneta celota.

Jernej Županič se konkretno loteva analiziranja jezika oziroma pesniškega jaza. Ta jaz ni toliko obremenjen z bivanjsko stisko, ampak bolj s splošnim vprašanjem obstoja. Že v tem se vidi velika spretnost ubesedovanja. Lirski subjekt je namreč bolj ali manj odsoten, po drugi strani pa neposredno doživlja, opazuje in izpisuje vso zgodovino obstoja, tako posameznika kot človeštva. Zbirka Orodje za razgradnjo imperija predstavlja delo s pesniškim jezikom, jezik postane skelet, na katerem Županič razgrajuje in gradi pesmi. Videti je, da jih je premislil in pregnetel do najmanjšega simbola. Kajti, če citiram avtorja iz pesmi Oster rob sveta: »Če ne razumeš dela, ne delaš.«

Zbirka torej predstavlja premislek o jeziku in poeziji kot taki. Domiselno in zrelo. Županič resno preigrava jezikovno analizo, premišljevanje in številne literarne, glasbene, filozofske in zgodovinske reference. Opozoriti je, da avtor ni cinik. Ne igra se boga in ne zapušča plemena, temveč je pesniški jaz novi raziskovalec. Kritičen je do ureditve sveta in do mikrokozmosov. Tak strog odnos, kot ga goji do jezika in sveta, ima tudi do beročega, denimo v pesmi Morske ribe: »Delaj pravilne odnose, človek, / delaj si zaloge za zimo, / bi moral reči.« Ali pa v pesmi Turist: »On je kot pika na črnem nebu / in je nepomemben, / ampak ne zna biti nepomemben.«

Županičev nagrajeni prvenec Tatar je napovedoval nov suveren pesniški glas, zbirka Orodje za razgradnjo imperija pa je skorajda prelomna ne le za avtorja, temveč tudi današnjo sodobno poezijo. Pesmi v njej so dodelane v vsaki večstavčni povedi, izpiljene so že skorajda matematične primerjave, izreki in negacije. Prepleta se poznavanje več znanosti, hkrati pa je to resen premislek o svetu, ki ga živimo.