Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

11.10.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Lanska stota obletnica požiga Narodnega doma v Trstu je na različnih ravneh obudila spomin na dogodek, ki je poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Med drugim smo dobili priročno monografijo o Fabianijevi palači, strip Črni plamen in roman Črni obroč, ki vsi obravnavajo čas, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo prizadevanje primorskih Slovencev in drugih Slovanov, da bi v Trstu vidno pokazali svojo kulturno navzočnost in naraščajočo gospodarsko moč.

Bolj poglobljena analiza znanih, deloma tudi nepopolnih ali prej nedostopnih podatkov in dokumentov je terjala več časa. Za knjigo Ogenj, ki je zajel Evropo sta si ga vzela zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc, poznavalca časa in razmer, ki so omogočile vzpon italijanskega nacionalizma in fašizma. Ob podrobnostih, povezanih z nikoli kaznovanim hudodelstvom, ju je zanimalo tudi sociološko in kulturološko ozadje dogodka, ki še ni dočakalo obljubljenega razpleta. V literaturi in predvsem v arhivih sta odkrila številne spregledane ali neupoštevane izjave, zapisnike ter poročila vojaških poveljstev in obveščevalnih služb. Z njimi sta dopolnila znane ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu je bila le zadnji povod za izbruh nasilja z globljimi, v zadnje tedne leta 1918 segajočimi vzroki. Napetost so že pred podpisom Rapalske pogodbe stopnjevali ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmešnjavi zaradi pomanjkanja in množic vračajočih so vojnih ujetnikov in beguncev trdile, da v nekdanje Avstrijsko primorje prinašajo svobodo, v resnici pa so načrtovale popolno podreditev tamkajšnjega slovanskega prebivalstva. Ogrožen je bil celo slovenski škof Andrej Karlin, saj je skupina vojakov in karabinjerjev vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki.

Začelo se je s prepovedjo slovenskih in jugoslovanskih zastav in se – kljub javnim obljubam o spoštovanju slovenske tradicije in kulture – nadaljevalo s preganjanjem jezika v šolah in javnosti. Avtorja sta o italijanski zasedbi z londonskim memorandumom obljubljenih ozemelj zbrala veliko podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zmagovalci v Julijski krajini v vseh pogledih tako premočni, da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot ga je na severovzhodu izpeljal general Maister. Najodločnejši pripadniki Edinosti, Sokola in drugih narodnozavednih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani so bili z Ljubljano in Zagrebom, do zadnjega so zaupali v pravičen izid pariške konference.

Vse bolj krvavo obračunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osnovi, temveč tudi med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalističnimi skupinami na drugi strani. Mladi fašisti in arditi so že avgusta 1919 vdrli v Narodni dom, uničili inventar ter na grmadi zažgali knjige in časopise iz Slovenske čitalnice, knjižnice Ljudskega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež časopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda.

Požig Narodnega doma slabo leto pozneje je bil le vrhunec nasilja po siloviti časopisni gonji o grožnjah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice. Cilj obračuna, ki je zajel še druge s Slovenci povezane lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izločitev dveh motečih elementov: obstoja tudi slovenskega Trsta, in materialnega dokaza da ti drugi Tržačani niso nepismeni barbari, temveč razvita in kultivirana skupnost. Avtorja opozarjata tudi na tesno povezavo vrhov vojske in policije s paravojaškimi nacionalističnimi formacijami tudi drugod po Italiji, česar formalne preiskave seveda niso potrdile. Pri tem se jim niti antantne zaveznice niso bile pripravljene postaviti po robu, kot je pokazal tudi D'Annunzijev pohod na Reko septembra 1919, ki je legitimiral sprejemljivost nasilnih dejanj.

Druga polovica knjige Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo obravnava stoletje po požigu. Najprej večkrat spremenjena uradna poročila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za kar so odgovornost pripisali le »slovanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante«. V svojih ugotovitvah se pisca poleg zapisov zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev pogosto opirata na posamezna pričevanja v burno dogajanje tako ali drugače vpletenih preprostih ljudi. Pogled v usodo posameznikov, poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razumevanje kompleksnih in dolgoročnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz požiga tržaškega Narodnega doma«.

Enako kot ocene posledic požigov v Trstu in drugod so se razlikovale tudi javne in diplomatske reakcije z italijanske in jugoslovanske strani ter ravnanje tujih konzularnih predstavnikov. Avtorja sta sledila tudi usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so ostanke prodali, novi lastniki pa so jih obnovili v hotel Regina. Po vojni so se v njem naselil zavezniški častniki z družinami in ga preimenovali v Devonshire House.

Klabjan in Bajc raziskavo Ogenj, ki je zajel Evropo končujeta z mislijo, da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih rokah ne bo dosegel nekdanjega pomena, njegova preobrazba pa bi lahko bila izhodišče za drugačno razumevanje odnosov v širšem jadranskem prostoru. »Narodni dom ni več samo relikvija, ki nam pomaga preučevati preteklost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost,« pišeta.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

11.10.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Lanska stota obletnica požiga Narodnega doma v Trstu je na različnih ravneh obudila spomin na dogodek, ki je poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Med drugim smo dobili priročno monografijo o Fabianijevi palači, strip Črni plamen in roman Črni obroč, ki vsi obravnavajo čas, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo prizadevanje primorskih Slovencev in drugih Slovanov, da bi v Trstu vidno pokazali svojo kulturno navzočnost in naraščajočo gospodarsko moč.

Bolj poglobljena analiza znanih, deloma tudi nepopolnih ali prej nedostopnih podatkov in dokumentov je terjala več časa. Za knjigo Ogenj, ki je zajel Evropo sta si ga vzela zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc, poznavalca časa in razmer, ki so omogočile vzpon italijanskega nacionalizma in fašizma. Ob podrobnostih, povezanih z nikoli kaznovanim hudodelstvom, ju je zanimalo tudi sociološko in kulturološko ozadje dogodka, ki še ni dočakalo obljubljenega razpleta. V literaturi in predvsem v arhivih sta odkrila številne spregledane ali neupoštevane izjave, zapisnike ter poročila vojaških poveljstev in obveščevalnih služb. Z njimi sta dopolnila znane ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu je bila le zadnji povod za izbruh nasilja z globljimi, v zadnje tedne leta 1918 segajočimi vzroki. Napetost so že pred podpisom Rapalske pogodbe stopnjevali ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmešnjavi zaradi pomanjkanja in množic vračajočih so vojnih ujetnikov in beguncev trdile, da v nekdanje Avstrijsko primorje prinašajo svobodo, v resnici pa so načrtovale popolno podreditev tamkajšnjega slovanskega prebivalstva. Ogrožen je bil celo slovenski škof Andrej Karlin, saj je skupina vojakov in karabinjerjev vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki.

Začelo se je s prepovedjo slovenskih in jugoslovanskih zastav in se – kljub javnim obljubam o spoštovanju slovenske tradicije in kulture – nadaljevalo s preganjanjem jezika v šolah in javnosti. Avtorja sta o italijanski zasedbi z londonskim memorandumom obljubljenih ozemelj zbrala veliko podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zmagovalci v Julijski krajini v vseh pogledih tako premočni, da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot ga je na severovzhodu izpeljal general Maister. Najodločnejši pripadniki Edinosti, Sokola in drugih narodnozavednih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani so bili z Ljubljano in Zagrebom, do zadnjega so zaupali v pravičen izid pariške konference.

Vse bolj krvavo obračunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osnovi, temveč tudi med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalističnimi skupinami na drugi strani. Mladi fašisti in arditi so že avgusta 1919 vdrli v Narodni dom, uničili inventar ter na grmadi zažgali knjige in časopise iz Slovenske čitalnice, knjižnice Ljudskega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež časopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda.

Požig Narodnega doma slabo leto pozneje je bil le vrhunec nasilja po siloviti časopisni gonji o grožnjah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice. Cilj obračuna, ki je zajel še druge s Slovenci povezane lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izločitev dveh motečih elementov: obstoja tudi slovenskega Trsta, in materialnega dokaza da ti drugi Tržačani niso nepismeni barbari, temveč razvita in kultivirana skupnost. Avtorja opozarjata tudi na tesno povezavo vrhov vojske in policije s paravojaškimi nacionalističnimi formacijami tudi drugod po Italiji, česar formalne preiskave seveda niso potrdile. Pri tem se jim niti antantne zaveznice niso bile pripravljene postaviti po robu, kot je pokazal tudi D'Annunzijev pohod na Reko septembra 1919, ki je legitimiral sprejemljivost nasilnih dejanj.

Druga polovica knjige Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo obravnava stoletje po požigu. Najprej večkrat spremenjena uradna poročila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za kar so odgovornost pripisali le »slovanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante«. V svojih ugotovitvah se pisca poleg zapisov zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev pogosto opirata na posamezna pričevanja v burno dogajanje tako ali drugače vpletenih preprostih ljudi. Pogled v usodo posameznikov, poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razumevanje kompleksnih in dolgoročnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz požiga tržaškega Narodnega doma«.

Enako kot ocene posledic požigov v Trstu in drugod so se razlikovale tudi javne in diplomatske reakcije z italijanske in jugoslovanske strani ter ravnanje tujih konzularnih predstavnikov. Avtorja sta sledila tudi usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so ostanke prodali, novi lastniki pa so jih obnovili v hotel Regina. Po vojni so se v njem naselil zavezniški častniki z družinami in ga preimenovali v Devonshire House.

Klabjan in Bajc raziskavo Ogenj, ki je zajel Evropo končujeta z mislijo, da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih rokah ne bo dosegel nekdanjega pomena, njegova preobrazba pa bi lahko bila izhodišče za drugačno razumevanje odnosov v širšem jadranskem prostoru. »Narodni dom ni več samo relikvija, ki nam pomaga preučevati preteklost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost,« pišeta.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


Stran 47 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov