Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

11.10.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Lanska stota obletnica požiga Narodnega doma v Trstu je na različnih ravneh obudila spomin na dogodek, ki je poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Med drugim smo dobili priročno monografijo o Fabianijevi palači, strip Črni plamen in roman Črni obroč, ki vsi obravnavajo čas, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo prizadevanje primorskih Slovencev in drugih Slovanov, da bi v Trstu vidno pokazali svojo kulturno navzočnost in naraščajočo gospodarsko moč.

Bolj poglobljena analiza znanih, deloma tudi nepopolnih ali prej nedostopnih podatkov in dokumentov je terjala več časa. Za knjigo Ogenj, ki je zajel Evropo sta si ga vzela zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc, poznavalca časa in razmer, ki so omogočile vzpon italijanskega nacionalizma in fašizma. Ob podrobnostih, povezanih z nikoli kaznovanim hudodelstvom, ju je zanimalo tudi sociološko in kulturološko ozadje dogodka, ki še ni dočakalo obljubljenega razpleta. V literaturi in predvsem v arhivih sta odkrila številne spregledane ali neupoštevane izjave, zapisnike ter poročila vojaških poveljstev in obveščevalnih služb. Z njimi sta dopolnila znane ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu je bila le zadnji povod za izbruh nasilja z globljimi, v zadnje tedne leta 1918 segajočimi vzroki. Napetost so že pred podpisom Rapalske pogodbe stopnjevali ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmešnjavi zaradi pomanjkanja in množic vračajočih so vojnih ujetnikov in beguncev trdile, da v nekdanje Avstrijsko primorje prinašajo svobodo, v resnici pa so načrtovale popolno podreditev tamkajšnjega slovanskega prebivalstva. Ogrožen je bil celo slovenski škof Andrej Karlin, saj je skupina vojakov in karabinjerjev vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki.

Začelo se je s prepovedjo slovenskih in jugoslovanskih zastav in se – kljub javnim obljubam o spoštovanju slovenske tradicije in kulture – nadaljevalo s preganjanjem jezika v šolah in javnosti. Avtorja sta o italijanski zasedbi z londonskim memorandumom obljubljenih ozemelj zbrala veliko podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zmagovalci v Julijski krajini v vseh pogledih tako premočni, da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot ga je na severovzhodu izpeljal general Maister. Najodločnejši pripadniki Edinosti, Sokola in drugih narodnozavednih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani so bili z Ljubljano in Zagrebom, do zadnjega so zaupali v pravičen izid pariške konference.

Vse bolj krvavo obračunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osnovi, temveč tudi med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalističnimi skupinami na drugi strani. Mladi fašisti in arditi so že avgusta 1919 vdrli v Narodni dom, uničili inventar ter na grmadi zažgali knjige in časopise iz Slovenske čitalnice, knjižnice Ljudskega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež časopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda.

Požig Narodnega doma slabo leto pozneje je bil le vrhunec nasilja po siloviti časopisni gonji o grožnjah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice. Cilj obračuna, ki je zajel še druge s Slovenci povezane lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izločitev dveh motečih elementov: obstoja tudi slovenskega Trsta, in materialnega dokaza da ti drugi Tržačani niso nepismeni barbari, temveč razvita in kultivirana skupnost. Avtorja opozarjata tudi na tesno povezavo vrhov vojske in policije s paravojaškimi nacionalističnimi formacijami tudi drugod po Italiji, česar formalne preiskave seveda niso potrdile. Pri tem se jim niti antantne zaveznice niso bile pripravljene postaviti po robu, kot je pokazal tudi D'Annunzijev pohod na Reko septembra 1919, ki je legitimiral sprejemljivost nasilnih dejanj.

Druga polovica knjige Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo obravnava stoletje po požigu. Najprej večkrat spremenjena uradna poročila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za kar so odgovornost pripisali le »slovanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante«. V svojih ugotovitvah se pisca poleg zapisov zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev pogosto opirata na posamezna pričevanja v burno dogajanje tako ali drugače vpletenih preprostih ljudi. Pogled v usodo posameznikov, poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razumevanje kompleksnih in dolgoročnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz požiga tržaškega Narodnega doma«.

Enako kot ocene posledic požigov v Trstu in drugod so se razlikovale tudi javne in diplomatske reakcije z italijanske in jugoslovanske strani ter ravnanje tujih konzularnih predstavnikov. Avtorja sta sledila tudi usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so ostanke prodali, novi lastniki pa so jih obnovili v hotel Regina. Po vojni so se v njem naselil zavezniški častniki z družinami in ga preimenovali v Devonshire House.

Klabjan in Bajc raziskavo Ogenj, ki je zajel Evropo končujeta z mislijo, da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih rokah ne bo dosegel nekdanjega pomena, njegova preobrazba pa bi lahko bila izhodišče za drugačno razumevanje odnosov v širšem jadranskem prostoru. »Narodni dom ni več samo relikvija, ki nam pomaga preučevati preteklost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost,« pišeta.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

11.10.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Lanska stota obletnica požiga Narodnega doma v Trstu je na različnih ravneh obudila spomin na dogodek, ki je poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Med drugim smo dobili priročno monografijo o Fabianijevi palači, strip Črni plamen in roman Črni obroč, ki vsi obravnavajo čas, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo prizadevanje primorskih Slovencev in drugih Slovanov, da bi v Trstu vidno pokazali svojo kulturno navzočnost in naraščajočo gospodarsko moč.

Bolj poglobljena analiza znanih, deloma tudi nepopolnih ali prej nedostopnih podatkov in dokumentov je terjala več časa. Za knjigo Ogenj, ki je zajel Evropo sta si ga vzela zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc, poznavalca časa in razmer, ki so omogočile vzpon italijanskega nacionalizma in fašizma. Ob podrobnostih, povezanih z nikoli kaznovanim hudodelstvom, ju je zanimalo tudi sociološko in kulturološko ozadje dogodka, ki še ni dočakalo obljubljenega razpleta. V literaturi in predvsem v arhivih sta odkrila številne spregledane ali neupoštevane izjave, zapisnike ter poročila vojaških poveljstev in obveščevalnih služb. Z njimi sta dopolnila znane ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu je bila le zadnji povod za izbruh nasilja z globljimi, v zadnje tedne leta 1918 segajočimi vzroki. Napetost so že pred podpisom Rapalske pogodbe stopnjevali ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmešnjavi zaradi pomanjkanja in množic vračajočih so vojnih ujetnikov in beguncev trdile, da v nekdanje Avstrijsko primorje prinašajo svobodo, v resnici pa so načrtovale popolno podreditev tamkajšnjega slovanskega prebivalstva. Ogrožen je bil celo slovenski škof Andrej Karlin, saj je skupina vojakov in karabinjerjev vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki.

Začelo se je s prepovedjo slovenskih in jugoslovanskih zastav in se – kljub javnim obljubam o spoštovanju slovenske tradicije in kulture – nadaljevalo s preganjanjem jezika v šolah in javnosti. Avtorja sta o italijanski zasedbi z londonskim memorandumom obljubljenih ozemelj zbrala veliko podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zmagovalci v Julijski krajini v vseh pogledih tako premočni, da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot ga je na severovzhodu izpeljal general Maister. Najodločnejši pripadniki Edinosti, Sokola in drugih narodnozavednih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani so bili z Ljubljano in Zagrebom, do zadnjega so zaupali v pravičen izid pariške konference.

Vse bolj krvavo obračunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osnovi, temveč tudi med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalističnimi skupinami na drugi strani. Mladi fašisti in arditi so že avgusta 1919 vdrli v Narodni dom, uničili inventar ter na grmadi zažgali knjige in časopise iz Slovenske čitalnice, knjižnice Ljudskega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež časopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda.

Požig Narodnega doma slabo leto pozneje je bil le vrhunec nasilja po siloviti časopisni gonji o grožnjah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice. Cilj obračuna, ki je zajel še druge s Slovenci povezane lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izločitev dveh motečih elementov: obstoja tudi slovenskega Trsta, in materialnega dokaza da ti drugi Tržačani niso nepismeni barbari, temveč razvita in kultivirana skupnost. Avtorja opozarjata tudi na tesno povezavo vrhov vojske in policije s paravojaškimi nacionalističnimi formacijami tudi drugod po Italiji, česar formalne preiskave seveda niso potrdile. Pri tem se jim niti antantne zaveznice niso bile pripravljene postaviti po robu, kot je pokazal tudi D'Annunzijev pohod na Reko septembra 1919, ki je legitimiral sprejemljivost nasilnih dejanj.

Druga polovica knjige Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo obravnava stoletje po požigu. Najprej večkrat spremenjena uradna poročila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za kar so odgovornost pripisali le »slovanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante«. V svojih ugotovitvah se pisca poleg zapisov zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev pogosto opirata na posamezna pričevanja v burno dogajanje tako ali drugače vpletenih preprostih ljudi. Pogled v usodo posameznikov, poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razumevanje kompleksnih in dolgoročnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz požiga tržaškega Narodnega doma«.

Enako kot ocene posledic požigov v Trstu in drugod so se razlikovale tudi javne in diplomatske reakcije z italijanske in jugoslovanske strani ter ravnanje tujih konzularnih predstavnikov. Avtorja sta sledila tudi usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so ostanke prodali, novi lastniki pa so jih obnovili v hotel Regina. Po vojni so se v njem naselil zavezniški častniki z družinami in ga preimenovali v Devonshire House.

Klabjan in Bajc raziskavo Ogenj, ki je zajel Evropo končujeta z mislijo, da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih rokah ne bo dosegel nekdanjega pomena, njegova preobrazba pa bi lahko bila izhodišče za drugačno razumevanje odnosov v širšem jadranskem prostoru. »Narodni dom ni več samo relikvija, ki nam pomaga preučevati preteklost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost,« pišeta.


06.03.2020

Tommaso

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Jadralke

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Naprej

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2020

Sara Stridsberg: Beckomberga

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sheila Heti: Materinstvo

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič


02.03.2020

Bernhard Schlink: Olga

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Eva Longyka Marušič.


02.03.2020

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


29.02.2020

Kliči M za Macbetha / po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja

V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor


28.02.2020

Klic divjine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2020

Nevidni človek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.02.2020

Elena Ferante: O izgubljeni deklici

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


24.02.2020

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.02.2020

Blaž Iršič: Človek pod luno

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Aleksander Golja


24.02.2020

Stoletje družine Tönnies

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


21.02.2020

Ne pozabi dihati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.02.2020

Mleko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2020

Shulamith Firestone: Dialektika spola

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jasna Rodošek.


17.02.2020

Iztok Osojnik: Newyorška trilogija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


17.02.2020

Ana Svetel: Dobra družba

Avtorica recenzije Martina Potisk Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.02.2020

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


Stran 74 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov