Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.
Ko sem pred dnevi omenila kolegici, da si moram pred pisanjem obuditi občutke na film, ki sem si ga prvikrat ogledala že v okviru lanskega Ljubljanskega filmskega festivala, mi je hudomušno odgovorila, da to pa res ni potrebno, saj prav take vendar že dobro leto in pol doživljamo. Zelo posrečen dovtip, čeprav se dobitnik liffovega vodomca Sadeži pozabe ukvarja s povsem drugačno pandemijo od naše, s pandemijo izgube spomina. Ljudje sredi povsem vsakdanjih opravkov, recimo med vožnjo avtomobila, pozabijo, kako jim je ime, kam so namenjeni, kje živijo … pozabijo, kdo so. Če imajo srečo, jih v bolnišnici prepoznajo sorodniki in odpeljejo domov, če te sreče nimajo, pa se lahko vključijo v poseben program, s pomočjo katerega si počasi ustvarijo nove spomine in si tako postopoma zgradijo novo življenje. Njihova stara identiteta je namreč za vedno izgubljena …
Režiser Christos Nikou, od filmskih kritikov označen kot tako imenovani novi up grškega novega vala, ki je v Kinodvoru premiero tudi osebno pospremil, je idejo za film dobil, ko je skušal preboleti očetovo smrt. Zakaj se nekaterih spominov znebimo tako zlahka, medtem ko nam drugi obležijo v glavi? Koliko lahko na to vplivamo sami in koliko je podzavestno? Pa tudi, je v današnjem času, ko veliko svojih izkušenj merimo s pametnimi napravami, naš um zato manj obremenjen ali samo bolj len? Iskanje odgovorov na ta vprašanja so se prelila v izjemno subtilen scenarij, ki povsem realni svet, svet našega vsakdana, prikaže nekako rahlo zamaknjeno, rahlo nepravilno, kakor bi ga gledali skozi prozorno prizmo. Vse je tam, ampak nič ni točno tako, kot bi pričakovali.
Prav tak, rahlo zamaknjen v osi svoje biti, je tudi glavni protagonist, moški srednjih let – imena seveda nima –, ki je spomin izgubil med vožnjo z avtobusom. Nikou je vlogo že oblikoval z mislijo na igralca Arisa Servetalisa in ta je nalogo redkobesednega in vedno rahlo zaskrbljenega samotneža, ki obožuje jabolka, opravil presunljivo natančno. Njegovo boleče hrepenenje po možnosti novega začetka na sredini svojega življenja gledalca zareže prav do kosti.
Sadeži pozabe – mimogrede, režiser je v smehu opozoril, da ni prav nobenih dokazov, da bi jabolka zares krepila spomin, ampak škodijo mu pa gotovo ne – je čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.
Čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.
Ko sem pred dnevi omenila kolegici, da si moram pred pisanjem obuditi občutke na film, ki sem si ga prvikrat ogledala že v okviru lanskega Ljubljanskega filmskega festivala, mi je hudomušno odgovorila, da to pa res ni potrebno, saj prav take vendar že dobro leto in pol doživljamo. Zelo posrečen dovtip, čeprav se dobitnik liffovega vodomca Sadeži pozabe ukvarja s povsem drugačno pandemijo od naše, s pandemijo izgube spomina. Ljudje sredi povsem vsakdanjih opravkov, recimo med vožnjo avtomobila, pozabijo, kako jim je ime, kam so namenjeni, kje živijo … pozabijo, kdo so. Če imajo srečo, jih v bolnišnici prepoznajo sorodniki in odpeljejo domov, če te sreče nimajo, pa se lahko vključijo v poseben program, s pomočjo katerega si počasi ustvarijo nove spomine in si tako postopoma zgradijo novo življenje. Njihova stara identiteta je namreč za vedno izgubljena …
Režiser Christos Nikou, od filmskih kritikov označen kot tako imenovani novi up grškega novega vala, ki je v Kinodvoru premiero tudi osebno pospremil, je idejo za film dobil, ko je skušal preboleti očetovo smrt. Zakaj se nekaterih spominov znebimo tako zlahka, medtem ko nam drugi obležijo v glavi? Koliko lahko na to vplivamo sami in koliko je podzavestno? Pa tudi, je v današnjem času, ko veliko svojih izkušenj merimo s pametnimi napravami, naš um zato manj obremenjen ali samo bolj len? Iskanje odgovorov na ta vprašanja so se prelila v izjemno subtilen scenarij, ki povsem realni svet, svet našega vsakdana, prikaže nekako rahlo zamaknjeno, rahlo nepravilno, kakor bi ga gledali skozi prozorno prizmo. Vse je tam, ampak nič ni točno tako, kot bi pričakovali.
Prav tak, rahlo zamaknjen v osi svoje biti, je tudi glavni protagonist, moški srednjih let – imena seveda nima –, ki je spomin izgubil med vožnjo z avtobusom. Nikou je vlogo že oblikoval z mislijo na igralca Arisa Servetalisa in ta je nalogo redkobesednega in vedno rahlo zaskrbljenega samotneža, ki obožuje jabolka, opravil presunljivo natančno. Njegovo boleče hrepenenje po možnosti novega začetka na sredini svojega življenja gledalca zareže prav do kosti.
Sadeži pozabe – mimogrede, režiser je v smehu opozoril, da ni prav nobenih dokazov, da bi jabolka zares krepila spomin, ampak škodijo mu pa gotovo ne – je čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Neveljaven email naslov