Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.
Ko sem pred dnevi omenila kolegici, da si moram pred pisanjem obuditi občutke na film, ki sem si ga prvikrat ogledala že v okviru lanskega Ljubljanskega filmskega festivala, mi je hudomušno odgovorila, da to pa res ni potrebno, saj prav take vendar že dobro leto in pol doživljamo. Zelo posrečen dovtip, čeprav se dobitnik liffovega vodomca Sadeži pozabe ukvarja s povsem drugačno pandemijo od naše, s pandemijo izgube spomina. Ljudje sredi povsem vsakdanjih opravkov, recimo med vožnjo avtomobila, pozabijo, kako jim je ime, kam so namenjeni, kje živijo … pozabijo, kdo so. Če imajo srečo, jih v bolnišnici prepoznajo sorodniki in odpeljejo domov, če te sreče nimajo, pa se lahko vključijo v poseben program, s pomočjo katerega si počasi ustvarijo nove spomine in si tako postopoma zgradijo novo življenje. Njihova stara identiteta je namreč za vedno izgubljena …
Režiser Christos Nikou, od filmskih kritikov označen kot tako imenovani novi up grškega novega vala, ki je v Kinodvoru premiero tudi osebno pospremil, je idejo za film dobil, ko je skušal preboleti očetovo smrt. Zakaj se nekaterih spominov znebimo tako zlahka, medtem ko nam drugi obležijo v glavi? Koliko lahko na to vplivamo sami in koliko je podzavestno? Pa tudi, je v današnjem času, ko veliko svojih izkušenj merimo s pametnimi napravami, naš um zato manj obremenjen ali samo bolj len? Iskanje odgovorov na ta vprašanja so se prelila v izjemno subtilen scenarij, ki povsem realni svet, svet našega vsakdana, prikaže nekako rahlo zamaknjeno, rahlo nepravilno, kakor bi ga gledali skozi prozorno prizmo. Vse je tam, ampak nič ni točno tako, kot bi pričakovali.
Prav tak, rahlo zamaknjen v osi svoje biti, je tudi glavni protagonist, moški srednjih let – imena seveda nima –, ki je spomin izgubil med vožnjo z avtobusom. Nikou je vlogo že oblikoval z mislijo na igralca Arisa Servetalisa in ta je nalogo redkobesednega in vedno rahlo zaskrbljenega samotneža, ki obožuje jabolka, opravil presunljivo natančno. Njegovo boleče hrepenenje po možnosti novega začetka na sredini svojega življenja gledalca zareže prav do kosti.
Sadeži pozabe – mimogrede, režiser je v smehu opozoril, da ni prav nobenih dokazov, da bi jabolka zares krepila spomin, ampak škodijo mu pa gotovo ne – je čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.
Čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.
Ko sem pred dnevi omenila kolegici, da si moram pred pisanjem obuditi občutke na film, ki sem si ga prvikrat ogledala že v okviru lanskega Ljubljanskega filmskega festivala, mi je hudomušno odgovorila, da to pa res ni potrebno, saj prav take vendar že dobro leto in pol doživljamo. Zelo posrečen dovtip, čeprav se dobitnik liffovega vodomca Sadeži pozabe ukvarja s povsem drugačno pandemijo od naše, s pandemijo izgube spomina. Ljudje sredi povsem vsakdanjih opravkov, recimo med vožnjo avtomobila, pozabijo, kako jim je ime, kam so namenjeni, kje živijo … pozabijo, kdo so. Če imajo srečo, jih v bolnišnici prepoznajo sorodniki in odpeljejo domov, če te sreče nimajo, pa se lahko vključijo v poseben program, s pomočjo katerega si počasi ustvarijo nove spomine in si tako postopoma zgradijo novo življenje. Njihova stara identiteta je namreč za vedno izgubljena …
Režiser Christos Nikou, od filmskih kritikov označen kot tako imenovani novi up grškega novega vala, ki je v Kinodvoru premiero tudi osebno pospremil, je idejo za film dobil, ko je skušal preboleti očetovo smrt. Zakaj se nekaterih spominov znebimo tako zlahka, medtem ko nam drugi obležijo v glavi? Koliko lahko na to vplivamo sami in koliko je podzavestno? Pa tudi, je v današnjem času, ko veliko svojih izkušenj merimo s pametnimi napravami, naš um zato manj obremenjen ali samo bolj len? Iskanje odgovorov na ta vprašanja so se prelila v izjemno subtilen scenarij, ki povsem realni svet, svet našega vsakdana, prikaže nekako rahlo zamaknjeno, rahlo nepravilno, kakor bi ga gledali skozi prozorno prizmo. Vse je tam, ampak nič ni točno tako, kot bi pričakovali.
Prav tak, rahlo zamaknjen v osi svoje biti, je tudi glavni protagonist, moški srednjih let – imena seveda nima –, ki je spomin izgubil med vožnjo z avtobusom. Nikou je vlogo že oblikoval z mislijo na igralca Arisa Servetalisa in ta je nalogo redkobesednega in vedno rahlo zaskrbljenega samotneža, ki obožuje jabolka, opravil presunljivo natančno. Njegovo boleče hrepenenje po možnosti novega začetka na sredini svojega življenja gledalca zareže prav do kosti.
Sadeži pozabe – mimogrede, režiser je v smehu opozoril, da ni prav nobenih dokazov, da bi jabolka zares krepila spomin, ampak škodijo mu pa gotovo ne – je čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov