Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov