Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov