Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov