Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov