Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.

Maribor : Litera, 2021

Meta Kušar je v pesniški zbirki Zmaj ubesedila nekaj, kar je sila redko v tem času. A ne gre toliko za to, da se o tem ne bi pisalo, gre bolj za veščino, saj je ubesedeno izpisano precizno in s prav posebno lepoto. Ta ni pretirana ali izprijeno v nebo vpijajoča, pač pa razkošna zlasti v izbiri besedišča in miselnosti. Vse to je močno tudi zaradi zelo realnih podob, ki nam jih slika na fine detajle pozorna pesnica, v zadnjih verzih posameznih pesmih pa dodaja poudarjeno izražene pomisleke.

Meta Kušar je leta 2015 za pesniško zbirko Vrt prejela Veronikino nagrado. V zbirki se kaže avtoričin izjemni občutek za zajezitev občutij oziroma trenutkov. V zbirki Zmaj je ta način še bolj odprt, pesmi veliko bolj odpirajo pogled in predstavo o ubesedeni podobi. Verzi tečejo gladko, nekatere pesmi so po dolžini blizu pripovedim. Opuščanje ločil ni konsistentno in ni pogosto, je pa v skladu z razvijanjem pesmi. V pesmi Veliko na primer s ponavljanjem besede pomeni izpelje nepogostost proti razsežnosti samega dejanja: »pomeni mi veliko / če si malo pri meni«. Naslov resda lahko asociira na kaj slabega, če motiv zmaja povežemo z zahodnjaško interpretacijo, a v zbirki gre predvsem za dva vidika. Prvi je motrenje ali varjenje, kot pravi M. Kušar v pesmi Varilka: »Kako praznino vrta naseliti z dišečim cvetjem?« Drugi vidik pa je prav lepota videnega, opazovanega, torej občutenega, Zmaj nas namreč vabi v svet hvaležnosti, lepote besed, odnosov. Za to pa mora biti zaslužen predvsem posameznik oziroma posameznica. Ob nekaterih osebnoizpovednih pesmih je zbirka o obstoju lepega. Tistega, na kar danes skorajda pozabljamo. Za primer navajam verza iz pesmi Zdravilna hrana: »Ko besede naložim na skorjo belega kruha, / postanejo sladke.« Pa vendar vsa lepota in premirje nista večna, kot pravita verza v pesmi Taki majski dnevi: »Srčna vez je čudovita vez, / ampak ne traja.«

Pesnica Meta Kušar nam torej kaže tudi praznino in hladnost sveta. To je kot krik, opozorilo na izrečenost krutega. Posamezni deli namigujejo na prekletstvo, ki ni pozabljeno. Pesmi torej gradijo tudi na mitskem izročilu in poskušajo postati preroške prav v smislu, da sta zloveščost in zloba podobni ognju in zmajevemu repu. Oboje se vrača in kaznuje. Za čuda ti nauki ne delujejo žugajoče ali utilitaristično, prej nas uvedejo v razmislek in presojo o tem, v čem se lahko znajdemo oziroma smo se že kar znašli.

Pesmi v zbirki Zmaj so na nenehni tehtnici in presoji. Ta pa postaja tudi vprašljiva. Zlasti je to pesem Istega dne, v kateri pesnica pravi: »Feminizem lahko manipulira enako kot patriarhat. / Toplo srce, kadar je, žensko in moško, drugemu krila razpre.« Po eni strani avtorica provocira in po drugi strani zagovarja predvsem tradicionalno zagovarjanje moške in ženske energije.

Tomaž Šalamun je o zbirki Jaspis zapisal, da je to najboljša zbirka Mete Kušar doslej. Mirno lahko rečem, da avtorica postaja celo boljša v svojem poetičnem izrazu. Ta je gibek in izbran v jeziku ter tehten v občutenju sveta, ki je lahko lep predvsem v naravi in redki človekovi dobroti, če je že človek človeku postal volk. Dobra poanta zbirke pa je tudi v diametralnosti sveta, ki jo pesnica ves čas podaja skozi zbirko.