Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja.
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
Jezikoslovec in zgodovinar Janez Šumrada, ki ima za seboj tudi večletno izkušnjo v slovenski diplomaciji, dobrih 400 strani obsegajočo znanstveno monografijo Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika Janez Nepomuk Primic in njegovi Listi skromno podpisuje kot urednik, čeprav je vsaj toliko kot urednik tudi njen avtor. Napisal ji je izčrpen uvod prva tri obsežna poglavja, konkordančno tabelo in analizo danes redko uporabljanega besedišča ter dodal bibliografske podatke in obsežno kazalo oseb z njihovimi pomembnejšimi bio-bibliografskimi podatki, osebno uglašen predgovor pa je prispeval Ludvik Karničar. O Šumradovi natančnosti priča tudi pristop: vse navedene naslove virov in uporabljene citate kot poliglot praviloma navaja tako v svojem slovenskem prevodu kot v izvirnem zapisu. Hkrati je Šumradovo roko v številnih opombah in komentarjih vseskozi čutiti tudi v osrednjem delu knjige, tekstnokritični objavi »Listov, pisanih med rimskim in francoskim cesarskim dvorom.«
Tako označeno dopisovanje v slovenskem prevodu Janeza Nepomuka Primica dobrih 200 let po nastanku, ko s potrebnimi pojasnili in skrbno izbranim ilustrativnim gradivom stopa pred javnost, seveda nima več vloge in pomena, ki bi ga imelo, če bi prišlo v roke večjemu številu pripadnikov takratne protinapoleonske opozicije, kot je bilo načrtovano. Kljub že nekaj let prej v Lublanskih novicah objavljenim izvlečkom iz mirovnih pogodb med zmagovitim Napoleonom in poraženo Avstrijo, ima veljavo prvih pomembnih diplomatskih dokumentov v slovenščini.
Gre za na površju diplomatsko vljudno, v bistvu pa zelo ostro in z Napoleonove strani ukazovalno korespondenco med francoskim dvorom in dvorom papeža Pija VII., ki se je končala z Bonapartejevim dokončnim padcem leta 1815. Janez Šumrada je njen nastanek in tajno razširjanje po Evropi postavil v širok, za razumevanje celote nujen zgodovinski okvir. Sestavil ga je z analizo francoske revolucije 1789 in krvavega jakobinskega terorja, ki ji je sledil in je bil uperjen tudi zoper katoliško cerkev in vero. Po vzponu na oblast je politiko podrejanja Cerkve nadaljeval tudi Napoleon. Papeški državi je postopoma odvzel večino ozemelj in lastnine, njeno moč je omejil s Civilnim zakonikom ter dal leta 1809 Pija VII. z najožjimi sodelavci – potem ko ga je imenoval norca, ki ga je treba zapreti – konfinirati v Franciji, da bi ga lažje nadzoroval. Cerkveni poglavar z zvestimi kardinali in velikim delom duhovščine pa se tudi po ukinitvi papeške države ni dal zlomiti. Ohranjeni dopisi pričajo o njegovem kljubovanju cesarjevim zahtevam in pritiskom, o čemer je cerkvena in širša javnost izvedela šele iz tajnih, v jezike evropskih narodov pod francosko oblastjo prevedenih natisov pisem in komentarjev, ki so se izmaknili strogemu policijskemu in cenzorskemu nadzoru.
V času Ilirskih provinc je bila za razširjanje teh za Napoleona neugodnih informacij zainteresirana tudi razkosana Avstrija. Prevod iz nemščine v slovenščino so spomladi 1809 zaupali mlademu Janezu Nepomuku Primicu (Šumrada je posebej orisal tudi družbene razmere v njegovem času), ki je delo opravil v dveh mesecih. Rokopis Listov, kot je na kratko imenoval tajno diplomatsko korespondenco, v takratnih političnih razmerah ni mogel biti natisnjen. »Skoraj pozabljen je obležal med Primičevimi papirji,« ugotavlja Šumrada. »Če bi takrat izšel,« dodaja, »pa bi igral pri slovenski duhovščini, z njenim posredovanjem pa tudi pri najširših plasteh slovenskega prebivalstva, pomembno motivacijsko politično vlogo«.
Janez Nepomuk Primic, ki se je uveljavil tudi kot pesnik, zbiralec narečnega slovstvenega gradiva in predvsem prevajalec – Šumrada ga imenuje slovenistični entuziast – je bil vsestransko zanimiva, obetavna, nazadnje pa tudi tragična osebnost. Z njim je tesno povezano zanimivo, a malo znano poglavje iz dobri dve stoletji odmaknjene slovenske zgodovine. Primic je namreč v Gradcu na Štajerskem leta 1810 ustanovil prvo slovensko znanstveno društvo Societas slovenica, dve leti pozneje pa na tamkajšnjem liceju še stolico za slovenski jezik, prvo tovrstno znanstveno ustanovo nasploh. Čeprav je Primic na njej poučeval le tri semestre, je zapustila pomembne sledi. Izpolnitev daljnosežnejših načrtov je onemogočila njegova duševna bolezen, ki jo avtor označuje za blaznost. Po tem zlomu je Primic, učenec Valentina Vodnika in nekaj časa – dokler se mu ni zameril – velik up Jerneja Kopitarja, v bedi životaril še deset let. Ob 190. obletnici začetka delovanja stolice v Gradcu so mu slovenistični nasledniki na pročelju nekdanje jezuitske univerze v Gradcu odkrili spominsko ploščo.
Knjiga o Primičevem času in delu, zlasti o njegovih doslej malo znanih zaslugah za oblikovanje slovenskega diplomatskega jezika, je ob tridesetletnici samostojnosti slovenske države izšla v okviru znanstvene zbirke Studia diplomatica Slovenica.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja.
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
Jezikoslovec in zgodovinar Janez Šumrada, ki ima za seboj tudi večletno izkušnjo v slovenski diplomaciji, dobrih 400 strani obsegajočo znanstveno monografijo Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika Janez Nepomuk Primic in njegovi Listi skromno podpisuje kot urednik, čeprav je vsaj toliko kot urednik tudi njen avtor. Napisal ji je izčrpen uvod prva tri obsežna poglavja, konkordančno tabelo in analizo danes redko uporabljanega besedišča ter dodal bibliografske podatke in obsežno kazalo oseb z njihovimi pomembnejšimi bio-bibliografskimi podatki, osebno uglašen predgovor pa je prispeval Ludvik Karničar. O Šumradovi natančnosti priča tudi pristop: vse navedene naslove virov in uporabljene citate kot poliglot praviloma navaja tako v svojem slovenskem prevodu kot v izvirnem zapisu. Hkrati je Šumradovo roko v številnih opombah in komentarjih vseskozi čutiti tudi v osrednjem delu knjige, tekstnokritični objavi »Listov, pisanih med rimskim in francoskim cesarskim dvorom.«
Tako označeno dopisovanje v slovenskem prevodu Janeza Nepomuka Primica dobrih 200 let po nastanku, ko s potrebnimi pojasnili in skrbno izbranim ilustrativnim gradivom stopa pred javnost, seveda nima več vloge in pomena, ki bi ga imelo, če bi prišlo v roke večjemu številu pripadnikov takratne protinapoleonske opozicije, kot je bilo načrtovano. Kljub že nekaj let prej v Lublanskih novicah objavljenim izvlečkom iz mirovnih pogodb med zmagovitim Napoleonom in poraženo Avstrijo, ima veljavo prvih pomembnih diplomatskih dokumentov v slovenščini.
Gre za na površju diplomatsko vljudno, v bistvu pa zelo ostro in z Napoleonove strani ukazovalno korespondenco med francoskim dvorom in dvorom papeža Pija VII., ki se je končala z Bonapartejevim dokončnim padcem leta 1815. Janez Šumrada je njen nastanek in tajno razširjanje po Evropi postavil v širok, za razumevanje celote nujen zgodovinski okvir. Sestavil ga je z analizo francoske revolucije 1789 in krvavega jakobinskega terorja, ki ji je sledil in je bil uperjen tudi zoper katoliško cerkev in vero. Po vzponu na oblast je politiko podrejanja Cerkve nadaljeval tudi Napoleon. Papeški državi je postopoma odvzel večino ozemelj in lastnine, njeno moč je omejil s Civilnim zakonikom ter dal leta 1809 Pija VII. z najožjimi sodelavci – potem ko ga je imenoval norca, ki ga je treba zapreti – konfinirati v Franciji, da bi ga lažje nadzoroval. Cerkveni poglavar z zvestimi kardinali in velikim delom duhovščine pa se tudi po ukinitvi papeške države ni dal zlomiti. Ohranjeni dopisi pričajo o njegovem kljubovanju cesarjevim zahtevam in pritiskom, o čemer je cerkvena in širša javnost izvedela šele iz tajnih, v jezike evropskih narodov pod francosko oblastjo prevedenih natisov pisem in komentarjev, ki so se izmaknili strogemu policijskemu in cenzorskemu nadzoru.
V času Ilirskih provinc je bila za razširjanje teh za Napoleona neugodnih informacij zainteresirana tudi razkosana Avstrija. Prevod iz nemščine v slovenščino so spomladi 1809 zaupali mlademu Janezu Nepomuku Primicu (Šumrada je posebej orisal tudi družbene razmere v njegovem času), ki je delo opravil v dveh mesecih. Rokopis Listov, kot je na kratko imenoval tajno diplomatsko korespondenco, v takratnih političnih razmerah ni mogel biti natisnjen. »Skoraj pozabljen je obležal med Primičevimi papirji,« ugotavlja Šumrada. »Če bi takrat izšel,« dodaja, »pa bi igral pri slovenski duhovščini, z njenim posredovanjem pa tudi pri najširših plasteh slovenskega prebivalstva, pomembno motivacijsko politično vlogo«.
Janez Nepomuk Primic, ki se je uveljavil tudi kot pesnik, zbiralec narečnega slovstvenega gradiva in predvsem prevajalec – Šumrada ga imenuje slovenistični entuziast – je bil vsestransko zanimiva, obetavna, nazadnje pa tudi tragična osebnost. Z njim je tesno povezano zanimivo, a malo znano poglavje iz dobri dve stoletji odmaknjene slovenske zgodovine. Primic je namreč v Gradcu na Štajerskem leta 1810 ustanovil prvo slovensko znanstveno društvo Societas slovenica, dve leti pozneje pa na tamkajšnjem liceju še stolico za slovenski jezik, prvo tovrstno znanstveno ustanovo nasploh. Čeprav je Primic na njej poučeval le tri semestre, je zapustila pomembne sledi. Izpolnitev daljnosežnejših načrtov je onemogočila njegova duševna bolezen, ki jo avtor označuje za blaznost. Po tem zlomu je Primic, učenec Valentina Vodnika in nekaj časa – dokler se mu ni zameril – velik up Jerneja Kopitarja, v bedi životaril še deset let. Ob 190. obletnici začetka delovanja stolice v Gradcu so mu slovenistični nasledniki na pročelju nekdanje jezuitske univerze v Gradcu odkrili spominsko ploščo.
Knjiga o Primičevem času in delu, zlasti o njegovih doslej malo znanih zaslugah za oblikovanje slovenskega diplomatskega jezika, je ob tridesetletnici samostojnosti slovenske države izšla v okviru znanstvene zbirke Studia diplomatica Slovenica.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Neveljaven email naslov