Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja.
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
Jezikoslovec in zgodovinar Janez Šumrada, ki ima za seboj tudi večletno izkušnjo v slovenski diplomaciji, dobrih 400 strani obsegajočo znanstveno monografijo Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika Janez Nepomuk Primic in njegovi Listi skromno podpisuje kot urednik, čeprav je vsaj toliko kot urednik tudi njen avtor. Napisal ji je izčrpen uvod prva tri obsežna poglavja, konkordančno tabelo in analizo danes redko uporabljanega besedišča ter dodal bibliografske podatke in obsežno kazalo oseb z njihovimi pomembnejšimi bio-bibliografskimi podatki, osebno uglašen predgovor pa je prispeval Ludvik Karničar. O Šumradovi natančnosti priča tudi pristop: vse navedene naslove virov in uporabljene citate kot poliglot praviloma navaja tako v svojem slovenskem prevodu kot v izvirnem zapisu. Hkrati je Šumradovo roko v številnih opombah in komentarjih vseskozi čutiti tudi v osrednjem delu knjige, tekstnokritični objavi »Listov, pisanih med rimskim in francoskim cesarskim dvorom.«
Tako označeno dopisovanje v slovenskem prevodu Janeza Nepomuka Primica dobrih 200 let po nastanku, ko s potrebnimi pojasnili in skrbno izbranim ilustrativnim gradivom stopa pred javnost, seveda nima več vloge in pomena, ki bi ga imelo, če bi prišlo v roke večjemu številu pripadnikov takratne protinapoleonske opozicije, kot je bilo načrtovano. Kljub že nekaj let prej v Lublanskih novicah objavljenim izvlečkom iz mirovnih pogodb med zmagovitim Napoleonom in poraženo Avstrijo, ima veljavo prvih pomembnih diplomatskih dokumentov v slovenščini.
Gre za na površju diplomatsko vljudno, v bistvu pa zelo ostro in z Napoleonove strani ukazovalno korespondenco med francoskim dvorom in dvorom papeža Pija VII., ki se je končala z Bonapartejevim dokončnim padcem leta 1815. Janez Šumrada je njen nastanek in tajno razširjanje po Evropi postavil v širok, za razumevanje celote nujen zgodovinski okvir. Sestavil ga je z analizo francoske revolucije 1789 in krvavega jakobinskega terorja, ki ji je sledil in je bil uperjen tudi zoper katoliško cerkev in vero. Po vzponu na oblast je politiko podrejanja Cerkve nadaljeval tudi Napoleon. Papeški državi je postopoma odvzel večino ozemelj in lastnine, njeno moč je omejil s Civilnim zakonikom ter dal leta 1809 Pija VII. z najožjimi sodelavci – potem ko ga je imenoval norca, ki ga je treba zapreti – konfinirati v Franciji, da bi ga lažje nadzoroval. Cerkveni poglavar z zvestimi kardinali in velikim delom duhovščine pa se tudi po ukinitvi papeške države ni dal zlomiti. Ohranjeni dopisi pričajo o njegovem kljubovanju cesarjevim zahtevam in pritiskom, o čemer je cerkvena in širša javnost izvedela šele iz tajnih, v jezike evropskih narodov pod francosko oblastjo prevedenih natisov pisem in komentarjev, ki so se izmaknili strogemu policijskemu in cenzorskemu nadzoru.
V času Ilirskih provinc je bila za razširjanje teh za Napoleona neugodnih informacij zainteresirana tudi razkosana Avstrija. Prevod iz nemščine v slovenščino so spomladi 1809 zaupali mlademu Janezu Nepomuku Primicu (Šumrada je posebej orisal tudi družbene razmere v njegovem času), ki je delo opravil v dveh mesecih. Rokopis Listov, kot je na kratko imenoval tajno diplomatsko korespondenco, v takratnih političnih razmerah ni mogel biti natisnjen. »Skoraj pozabljen je obležal med Primičevimi papirji,« ugotavlja Šumrada. »Če bi takrat izšel,« dodaja, »pa bi igral pri slovenski duhovščini, z njenim posredovanjem pa tudi pri najširših plasteh slovenskega prebivalstva, pomembno motivacijsko politično vlogo«.
Janez Nepomuk Primic, ki se je uveljavil tudi kot pesnik, zbiralec narečnega slovstvenega gradiva in predvsem prevajalec – Šumrada ga imenuje slovenistični entuziast – je bil vsestransko zanimiva, obetavna, nazadnje pa tudi tragična osebnost. Z njim je tesno povezano zanimivo, a malo znano poglavje iz dobri dve stoletji odmaknjene slovenske zgodovine. Primic je namreč v Gradcu na Štajerskem leta 1810 ustanovil prvo slovensko znanstveno društvo Societas slovenica, dve leti pozneje pa na tamkajšnjem liceju še stolico za slovenski jezik, prvo tovrstno znanstveno ustanovo nasploh. Čeprav je Primic na njej poučeval le tri semestre, je zapustila pomembne sledi. Izpolnitev daljnosežnejših načrtov je onemogočila njegova duševna bolezen, ki jo avtor označuje za blaznost. Po tem zlomu je Primic, učenec Valentina Vodnika in nekaj časa – dokler se mu ni zameril – velik up Jerneja Kopitarja, v bedi životaril še deset let. Ob 190. obletnici začetka delovanja stolice v Gradcu so mu slovenistični nasledniki na pročelju nekdanje jezuitske univerze v Gradcu odkrili spominsko ploščo.
Knjiga o Primičevem času in delu, zlasti o njegovih doslej malo znanih zaslugah za oblikovanje slovenskega diplomatskega jezika, je ob tridesetletnici samostojnosti slovenske države izšla v okviru znanstvene zbirke Studia diplomatica Slovenica.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja.
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
Jezikoslovec in zgodovinar Janez Šumrada, ki ima za seboj tudi večletno izkušnjo v slovenski diplomaciji, dobrih 400 strani obsegajočo znanstveno monografijo Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika Janez Nepomuk Primic in njegovi Listi skromno podpisuje kot urednik, čeprav je vsaj toliko kot urednik tudi njen avtor. Napisal ji je izčrpen uvod prva tri obsežna poglavja, konkordančno tabelo in analizo danes redko uporabljanega besedišča ter dodal bibliografske podatke in obsežno kazalo oseb z njihovimi pomembnejšimi bio-bibliografskimi podatki, osebno uglašen predgovor pa je prispeval Ludvik Karničar. O Šumradovi natančnosti priča tudi pristop: vse navedene naslove virov in uporabljene citate kot poliglot praviloma navaja tako v svojem slovenskem prevodu kot v izvirnem zapisu. Hkrati je Šumradovo roko v številnih opombah in komentarjih vseskozi čutiti tudi v osrednjem delu knjige, tekstnokritični objavi »Listov, pisanih med rimskim in francoskim cesarskim dvorom.«
Tako označeno dopisovanje v slovenskem prevodu Janeza Nepomuka Primica dobrih 200 let po nastanku, ko s potrebnimi pojasnili in skrbno izbranim ilustrativnim gradivom stopa pred javnost, seveda nima več vloge in pomena, ki bi ga imelo, če bi prišlo v roke večjemu številu pripadnikov takratne protinapoleonske opozicije, kot je bilo načrtovano. Kljub že nekaj let prej v Lublanskih novicah objavljenim izvlečkom iz mirovnih pogodb med zmagovitim Napoleonom in poraženo Avstrijo, ima veljavo prvih pomembnih diplomatskih dokumentov v slovenščini.
Gre za na površju diplomatsko vljudno, v bistvu pa zelo ostro in z Napoleonove strani ukazovalno korespondenco med francoskim dvorom in dvorom papeža Pija VII., ki se je končala z Bonapartejevim dokončnim padcem leta 1815. Janez Šumrada je njen nastanek in tajno razširjanje po Evropi postavil v širok, za razumevanje celote nujen zgodovinski okvir. Sestavil ga je z analizo francoske revolucije 1789 in krvavega jakobinskega terorja, ki ji je sledil in je bil uperjen tudi zoper katoliško cerkev in vero. Po vzponu na oblast je politiko podrejanja Cerkve nadaljeval tudi Napoleon. Papeški državi je postopoma odvzel večino ozemelj in lastnine, njeno moč je omejil s Civilnim zakonikom ter dal leta 1809 Pija VII. z najožjimi sodelavci – potem ko ga je imenoval norca, ki ga je treba zapreti – konfinirati v Franciji, da bi ga lažje nadzoroval. Cerkveni poglavar z zvestimi kardinali in velikim delom duhovščine pa se tudi po ukinitvi papeške države ni dal zlomiti. Ohranjeni dopisi pričajo o njegovem kljubovanju cesarjevim zahtevam in pritiskom, o čemer je cerkvena in širša javnost izvedela šele iz tajnih, v jezike evropskih narodov pod francosko oblastjo prevedenih natisov pisem in komentarjev, ki so se izmaknili strogemu policijskemu in cenzorskemu nadzoru.
V času Ilirskih provinc je bila za razširjanje teh za Napoleona neugodnih informacij zainteresirana tudi razkosana Avstrija. Prevod iz nemščine v slovenščino so spomladi 1809 zaupali mlademu Janezu Nepomuku Primicu (Šumrada je posebej orisal tudi družbene razmere v njegovem času), ki je delo opravil v dveh mesecih. Rokopis Listov, kot je na kratko imenoval tajno diplomatsko korespondenco, v takratnih političnih razmerah ni mogel biti natisnjen. »Skoraj pozabljen je obležal med Primičevimi papirji,« ugotavlja Šumrada. »Če bi takrat izšel,« dodaja, »pa bi igral pri slovenski duhovščini, z njenim posredovanjem pa tudi pri najširših plasteh slovenskega prebivalstva, pomembno motivacijsko politično vlogo«.
Janez Nepomuk Primic, ki se je uveljavil tudi kot pesnik, zbiralec narečnega slovstvenega gradiva in predvsem prevajalec – Šumrada ga imenuje slovenistični entuziast – je bil vsestransko zanimiva, obetavna, nazadnje pa tudi tragična osebnost. Z njim je tesno povezano zanimivo, a malo znano poglavje iz dobri dve stoletji odmaknjene slovenske zgodovine. Primic je namreč v Gradcu na Štajerskem leta 1810 ustanovil prvo slovensko znanstveno društvo Societas slovenica, dve leti pozneje pa na tamkajšnjem liceju še stolico za slovenski jezik, prvo tovrstno znanstveno ustanovo nasploh. Čeprav je Primic na njej poučeval le tri semestre, je zapustila pomembne sledi. Izpolnitev daljnosežnejših načrtov je onemogočila njegova duševna bolezen, ki jo avtor označuje za blaznost. Po tem zlomu je Primic, učenec Valentina Vodnika in nekaj časa – dokler se mu ni zameril – velik up Jerneja Kopitarja, v bedi životaril še deset let. Ob 190. obletnici začetka delovanja stolice v Gradcu so mu slovenistični nasledniki na pročelju nekdanje jezuitske univerze v Gradcu odkrili spominsko ploščo.
Knjiga o Primičevem času in delu, zlasti o njegovih doslej malo znanih zaslugah za oblikovanje slovenskega diplomatskega jezika, je ob tridesetletnici samostojnosti slovenske države izšla v okviru znanstvene zbirke Studia diplomatica Slovenica.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov