Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Dvestota obletnica rojstva je bila skrajni čas, da v slovenščini dobimo prvo kritično biografijo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ruska literarna zgodovinarka Ljudmila Saraskina se je njegovega življenja lotila pedantno, širokopotezno, lahko rečemo, da dobrih sedemsto strani obseženo besedilo popiše velikana psihološkega realizma, kot mu gre; konec koncev se ne bi spodobilo, da bi bila biografija Dostojevskega krajša kot njegovi veliki romani.
Življenja piscev klasične dobe nemalokrat dojemamo s klišeji: nesrečne ljubezni, hiranje za jetiko, zasvojenost ali alkoholizem, ki umetnika poženejo v prezgodnjo smrt. Pri Dostojevskem številni klišeji držijo, mučili so ga napadi božjasti, imel je nesrečna romantična razmerja, dvakrat se je poročil, kmalu po rojstvu sta mu umrla dva otroka, zasvojen je bil z ruleto, zaradi česar je bil nenehno zadolžen in na robu eksistence. Toda Dostojevski je bil tudi načelen, nemalokrat protisloven, družbeno angažiran človek, kar ga je skoraj stalo glave; zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega so ga leta 1849 obsodili na smrt, čeprav so mu, ironično, očitali nazore, s katerimi niti ni bil solidaren. Stal je že pred strelskim vodom, ko je prišla pomilostitev in prekvalificiranje obsodbe na pet let katorge v Sibiriji.
Posebnost biografije Ljudmile Saraskine (v izvirniku je izšla leta 2011) je tudi v njeni romaneskni kvaliteti. Čeprav je avtorica nanizala kopico prepričljivih interpretacij njegovih del, se knjiga izmenično bere kot triler, analiza ruske duše v odnosu do Evrope ali piščeva neodločnost med ateizmom in versko gorečnostjo, zaradi katere so ga imeli boljševiki za reakcionarja. Preseneča preobrazba njegove zavesti po vrnitvi iz katorge. Pred obsodbo je bil Dostojevski strasten socialist, ki je v nasprotju s petraševci, zagovorniki socialne mehanike, verjel v socialni duh, po vrnitvi iz Sibirije pa je bil opazen njegov obrat v odnosu do carja in monarhizma. Podredil se mu je kljub obsodbi na smrt in poniževalnemu odnosu do njegovega oficirskega staža, ki mu je dolga leta onemogočal ustvarjalno delo.
Če pomislimo, da Dostojevski skoraj celo desetletje ni smel ustvarjati, pridemo do spoznanja, da je bila to morda največja tragedija njegovega življenja. Po drugi strani nekateri zgodovinarji menijo, da so katorga, poniževanje in trpljenje koristile njegovemu talentu in razvile v njem popolnost psihološke analize. Postal je živčen in razdražljiv, celo »mazohističen« pisatelj, ves čas je imel velike dolgove, iz katerih so ga reševali predujmi za njegova dela. Najbolje je funkcioniral v »sistemu stalnega dolga«, to »pisanje po sili«, je – kot trdi prevajalec Borut Kraševec - tudi izoblikovalo njegov pisateljski slog, ki zaradi neprestanega hitenja in lovljenja rokov nikoli ni bil, sploh v primerjavi s Tolstojem, estetsko dovršen. Pač pa je Dostojevski ostal nepresežen v psihološkem smislu, v idejni in duhovni plati. Del te plati je sigurno prinesel iz katorge, kjer je spoznal kopico likov, zgodb razbojnikov in potepuhov. Dostojevski tam morda ni spoznal Rusije, toda spoznal je rusko ljudstvo, tako da tega časa ni dojemal kot povsem izgubljenega. Usoda je naredila še en krog in mu dala enkratno gradivo za Zapiske iz mrtvega doma, delo, ki mu je po vrnitvi vrnilo nekdanjo slavo in mu dalo mesto, ki si ga v literaturi zasluži.
Biografija Ljudmile Saraskine je izčrpna v marsičem, še posebej aktualna pa je kot idejna in kulturna zgodovina Rusije, katere imperialne težnje je Dostojevski e v poznih letih strastno podpiral. Poraz Rusije v krimski vojni je spremenil njegov svetovni nazor, kritiki so ga razglasili za »cerkveno-monarhističnega imperialista«. Zagrenjen in nacionalno ponižan je bil zaradi vojaškega poraza, razočaran nad egoistično evropsko politiko, med drugim je dolga leta skušal priti do odgovora na vprašanje, ali je Rusija del Evrope. Proti koncu življenja je imel impulzivne reakcije, pomešane s patosom, racionalnemu, pragmatičnemu razumevanju politike je nasproti postavil utopično razumevanje zgodovine. Njegova politična stališča so bila neredko naivna in odtrgana od resničnosti, za še posebej kontroverzno pa lahko danes jemljemo njegovo podporo monarhistični oblasti, češ da
»edina v svoji visoki nepristranskosti lahko ščiti ljudstvo in Rusiji zagotovi največjo svobodo tiska, shodov, veroizpovedi itn.«.
Karkoli si že mislimo o Dostojevskem, enoznačnega odgovora na 700 straneh biografije Ljudmile Saraskine ne bomo našli. Njegova zapuščina je brezmejna, ob literarni dediščini mu lahko pripišemo vsaj še humanizem, iskreno vero v ruski narod in pretanjen duh za pravičnost. Sicer pa je osebnost tega genija, kot je menil zgodovinar Bem, tako ali tako mogoče doumeti samo prek njegovih del.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Dvestota obletnica rojstva je bila skrajni čas, da v slovenščini dobimo prvo kritično biografijo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ruska literarna zgodovinarka Ljudmila Saraskina se je njegovega življenja lotila pedantno, širokopotezno, lahko rečemo, da dobrih sedemsto strani obseženo besedilo popiše velikana psihološkega realizma, kot mu gre; konec koncev se ne bi spodobilo, da bi bila biografija Dostojevskega krajša kot njegovi veliki romani.
Življenja piscev klasične dobe nemalokrat dojemamo s klišeji: nesrečne ljubezni, hiranje za jetiko, zasvojenost ali alkoholizem, ki umetnika poženejo v prezgodnjo smrt. Pri Dostojevskem številni klišeji držijo, mučili so ga napadi božjasti, imel je nesrečna romantična razmerja, dvakrat se je poročil, kmalu po rojstvu sta mu umrla dva otroka, zasvojen je bil z ruleto, zaradi česar je bil nenehno zadolžen in na robu eksistence. Toda Dostojevski je bil tudi načelen, nemalokrat protisloven, družbeno angažiran človek, kar ga je skoraj stalo glave; zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega so ga leta 1849 obsodili na smrt, čeprav so mu, ironično, očitali nazore, s katerimi niti ni bil solidaren. Stal je že pred strelskim vodom, ko je prišla pomilostitev in prekvalificiranje obsodbe na pet let katorge v Sibiriji.
Posebnost biografije Ljudmile Saraskine (v izvirniku je izšla leta 2011) je tudi v njeni romaneskni kvaliteti. Čeprav je avtorica nanizala kopico prepričljivih interpretacij njegovih del, se knjiga izmenično bere kot triler, analiza ruske duše v odnosu do Evrope ali piščeva neodločnost med ateizmom in versko gorečnostjo, zaradi katere so ga imeli boljševiki za reakcionarja. Preseneča preobrazba njegove zavesti po vrnitvi iz katorge. Pred obsodbo je bil Dostojevski strasten socialist, ki je v nasprotju s petraševci, zagovorniki socialne mehanike, verjel v socialni duh, po vrnitvi iz Sibirije pa je bil opazen njegov obrat v odnosu do carja in monarhizma. Podredil se mu je kljub obsodbi na smrt in poniževalnemu odnosu do njegovega oficirskega staža, ki mu je dolga leta onemogočal ustvarjalno delo.
Če pomislimo, da Dostojevski skoraj celo desetletje ni smel ustvarjati, pridemo do spoznanja, da je bila to morda največja tragedija njegovega življenja. Po drugi strani nekateri zgodovinarji menijo, da so katorga, poniževanje in trpljenje koristile njegovemu talentu in razvile v njem popolnost psihološke analize. Postal je živčen in razdražljiv, celo »mazohističen« pisatelj, ves čas je imel velike dolgove, iz katerih so ga reševali predujmi za njegova dela. Najbolje je funkcioniral v »sistemu stalnega dolga«, to »pisanje po sili«, je – kot trdi prevajalec Borut Kraševec - tudi izoblikovalo njegov pisateljski slog, ki zaradi neprestanega hitenja in lovljenja rokov nikoli ni bil, sploh v primerjavi s Tolstojem, estetsko dovršen. Pač pa je Dostojevski ostal nepresežen v psihološkem smislu, v idejni in duhovni plati. Del te plati je sigurno prinesel iz katorge, kjer je spoznal kopico likov, zgodb razbojnikov in potepuhov. Dostojevski tam morda ni spoznal Rusije, toda spoznal je rusko ljudstvo, tako da tega časa ni dojemal kot povsem izgubljenega. Usoda je naredila še en krog in mu dala enkratno gradivo za Zapiske iz mrtvega doma, delo, ki mu je po vrnitvi vrnilo nekdanjo slavo in mu dalo mesto, ki si ga v literaturi zasluži.
Biografija Ljudmile Saraskine je izčrpna v marsičem, še posebej aktualna pa je kot idejna in kulturna zgodovina Rusije, katere imperialne težnje je Dostojevski e v poznih letih strastno podpiral. Poraz Rusije v krimski vojni je spremenil njegov svetovni nazor, kritiki so ga razglasili za »cerkveno-monarhističnega imperialista«. Zagrenjen in nacionalno ponižan je bil zaradi vojaškega poraza, razočaran nad egoistično evropsko politiko, med drugim je dolga leta skušal priti do odgovora na vprašanje, ali je Rusija del Evrope. Proti koncu življenja je imel impulzivne reakcije, pomešane s patosom, racionalnemu, pragmatičnemu razumevanju politike je nasproti postavil utopično razumevanje zgodovine. Njegova politična stališča so bila neredko naivna in odtrgana od resničnosti, za še posebej kontroverzno pa lahko danes jemljemo njegovo podporo monarhistični oblasti, češ da
»edina v svoji visoki nepristranskosti lahko ščiti ljudstvo in Rusiji zagotovi največjo svobodo tiska, shodov, veroizpovedi itn.«.
Karkoli si že mislimo o Dostojevskem, enoznačnega odgovora na 700 straneh biografije Ljudmile Saraskine ne bomo našli. Njegova zapuščina je brezmejna, ob literarni dediščini mu lahko pripišemo vsaj še humanizem, iskreno vero v ruski narod in pretanjen duh za pravičnost. Sicer pa je osebnost tega genija, kot je menil zgodovinar Bem, tako ali tako mogoče doumeti samo prek njegovih del.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
Neveljaven email naslov