Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Režiserjevo poigravanje s filmskimi izraznimi sredstvi podkrepi občutek, da v filmu en čas neprenehoma sili v drugega: sedanjost v preteklost, preteklost v sedanjost
Dominik Graf je verjetno najbolj zanimiv in provokativen sodobni nemški filmski avtor. Čeprav je večina njegovih filmov od sedemdesetih naprej, ko je začel snemati, nastala za televizijo, je skozi desetletja svoje delo močno razširil. Leta 2014 je posnel biografski film Ljubljeni sestri, posnet po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld, ki deluje kot portret nemškega meščanstva in njegovega soočanja z revolucionarnimi vzgibi, leta 2018 pa Rdečo senco, razmislek o izkrivljeni in prikrojeni zgodovini levičarskega terorizma iz sedemdesetih let na primeru Frakcije rdeče armade.
S filmom Fabian ali Ko gre vse k vragu se je lotil še enega izjemno zapletenega zgodovinskega obdobja: Berlina leta 1931, med obema vojnama, v obdobju Weimarske republike, ki raziskovalce zgodovine še danes fascinira s svojo tragično zmesjo svobodomiselnosti, hedonizma in disfunkcionalnosti, ki je dala zagon prvim obrisom totalitarizma v obliki rdečih, belih in črnih simbolov vzpenjajoče se nacionalsocialistične stranke.
Ni naključje, da je podnaslov Kästnerjeve knjige, Pripoved o moralistu, zamenjal z Der Gang vor die Hunde, ali Ko gre vse k vragu. Nemška družba na pragu samouničenja, o kateri je pisal Kästner, je namreč srhljivo podobna sodobni. Medtem ko si je del družbe izboril svoboščine, ki si jih še pred nekaj desetletji ni bilo mogoče niti zamisliti, se v ozadju vzpenja nekaj veliko temačnejšega. »Mnenja glede družbe in politike se krešejo skoraj izključno na podlagi sovraštva, v nekaterih krogih je umor boljše orodje kot razprava. Demokracija se brani, a ima slabe argumente. Turbo-kapitalistične gospodarske strukture so postale popolnoma in odprto totalitaristične. Strukture države so v razkroju. Spet gremo k vragu,« je v intervjuju za revijo Variety povedal Graf, ki meni, da živimo v Weimarski republiki 2021.
Jakob Fabian, ki ga v filmu igra Tom Schilling, podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa svojo travmo vojaka iz prve svetovne vojne zdravi tako, da raziskuje temačnejše kotičke Berlina z njihovimi divjimi umetniškimi zamislimi, ki jih spremlja razkroj družbe in vzpon nacizma, ki se tu in tam prikaže v kotičku zornega kota kamere. Fabian se zaljubi v Cornelio. Njuna ljubezenska zgodba postane tragično ogrodje filmske pripovedi o zgodovinskem trenutku v weimarski družbi, ki je bila hedonizmu navkljub še vedno globoko mizogina; in v kateri sta bila prostitucija in nasilje nad ženskami nekaj vsakdanjega. Celo Cornelia, nadarjena, a revna mlada igralka, dobro ve, da »se iz dreka ne moreš potegniti drugače, kot da se umažeš.« Njena zgodba je še ena vzporednica z današnjim časom, ki so ga zaznamovala razkritja o spolnih zlorabah v filmski industriji.
Ekspresionistično poigravanje z neujemajočimi se plani in kontraplani, izmenjavanjem filmskega traku in digitalne tehnologije, namenoma neskladno montažo, nenavadnimi zornimi koti, svetlobo in senco ter drugimi filmskimi izraznimi sredstvi še podkrepi občutek, da v filmu en čas neprenehoma sili v drugega: sedanjost v preteklost, preteklost v sedanjost. Fabian ali Ko gre vse k vragu, je filmska mojstrovina, ki bi si zaslužila več izpostavljenosti.
Režiserjevo poigravanje s filmskimi izraznimi sredstvi podkrepi občutek, da v filmu en čas neprenehoma sili v drugega: sedanjost v preteklost, preteklost v sedanjost
Dominik Graf je verjetno najbolj zanimiv in provokativen sodobni nemški filmski avtor. Čeprav je večina njegovih filmov od sedemdesetih naprej, ko je začel snemati, nastala za televizijo, je skozi desetletja svoje delo močno razširil. Leta 2014 je posnel biografski film Ljubljeni sestri, posnet po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld, ki deluje kot portret nemškega meščanstva in njegovega soočanja z revolucionarnimi vzgibi, leta 2018 pa Rdečo senco, razmislek o izkrivljeni in prikrojeni zgodovini levičarskega terorizma iz sedemdesetih let na primeru Frakcije rdeče armade.
S filmom Fabian ali Ko gre vse k vragu se je lotil še enega izjemno zapletenega zgodovinskega obdobja: Berlina leta 1931, med obema vojnama, v obdobju Weimarske republike, ki raziskovalce zgodovine še danes fascinira s svojo tragično zmesjo svobodomiselnosti, hedonizma in disfunkcionalnosti, ki je dala zagon prvim obrisom totalitarizma v obliki rdečih, belih in črnih simbolov vzpenjajoče se nacionalsocialistične stranke.
Ni naključje, da je podnaslov Kästnerjeve knjige, Pripoved o moralistu, zamenjal z Der Gang vor die Hunde, ali Ko gre vse k vragu. Nemška družba na pragu samouničenja, o kateri je pisal Kästner, je namreč srhljivo podobna sodobni. Medtem ko si je del družbe izboril svoboščine, ki si jih še pred nekaj desetletji ni bilo mogoče niti zamisliti, se v ozadju vzpenja nekaj veliko temačnejšega. »Mnenja glede družbe in politike se krešejo skoraj izključno na podlagi sovraštva, v nekaterih krogih je umor boljše orodje kot razprava. Demokracija se brani, a ima slabe argumente. Turbo-kapitalistične gospodarske strukture so postale popolnoma in odprto totalitaristične. Strukture države so v razkroju. Spet gremo k vragu,« je v intervjuju za revijo Variety povedal Graf, ki meni, da živimo v Weimarski republiki 2021.
Jakob Fabian, ki ga v filmu igra Tom Schilling, podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa svojo travmo vojaka iz prve svetovne vojne zdravi tako, da raziskuje temačnejše kotičke Berlina z njihovimi divjimi umetniškimi zamislimi, ki jih spremlja razkroj družbe in vzpon nacizma, ki se tu in tam prikaže v kotičku zornega kota kamere. Fabian se zaljubi v Cornelio. Njuna ljubezenska zgodba postane tragično ogrodje filmske pripovedi o zgodovinskem trenutku v weimarski družbi, ki je bila hedonizmu navkljub še vedno globoko mizogina; in v kateri sta bila prostitucija in nasilje nad ženskami nekaj vsakdanjega. Celo Cornelia, nadarjena, a revna mlada igralka, dobro ve, da »se iz dreka ne moreš potegniti drugače, kot da se umažeš.« Njena zgodba je še ena vzporednica z današnjim časom, ki so ga zaznamovala razkritja o spolnih zlorabah v filmski industriji.
Ekspresionistično poigravanje z neujemajočimi se plani in kontraplani, izmenjavanjem filmskega traku in digitalne tehnologije, namenoma neskladno montažo, nenavadnimi zornimi koti, svetlobo in senco ter drugimi filmskimi izraznimi sredstvi še podkrepi občutek, da v filmu en čas neprenehoma sili v drugega: sedanjost v preteklost, preteklost v sedanjost. Fabian ali Ko gre vse k vragu, je filmska mojstrovina, ki bi si zaslužila več izpostavljenosti.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov