V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje

SLG Celje

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen.

Priredba žlahtne satirične klasike je ohranila substanco Jurčičeve povesti – veselje do prepira kot esenco višnjanskega žitja s široko paleto človeških slabosti – in jo posodobila na način, da je zaživela v njej tudi danes. Duhovito besedilo z žanrsko raznolikimi songi Saše Eržen in skladatelja Mitje Vrhovnika Smrekarja je ustvarilo osmišljen ritem situacijski in značajski komiki. Scenografka Sara Slivnik in kostumografka Ana Janc sta podprli satiričnost z dinamično in barvito vizualno podobo z vrhuncem v podobi kozlovskih glav avtorja Gregorja Lorencija, ki se menjavajo na glavah vrlih Višnjanov. Močna in učinkovita metafora v ubrani, natančno odmerjeni in hkrati razigrani ansambelski igri ob koreografiji Aje Zupanec kaže vsakega Višnjana kot grešnega kozla, saj medsebojnim obtožbam ni videti konca, hkrati pa v gledališkem jeziku ponudi dragoceno distanco do vseh nas, da lahko ugledamo svoje slabosti. Celjska uprizoritev je prava parada dvoličnosti, kjer so v resnici vsi bolj krivi kot ubogi kozel, ki je le zašel na sosedov vrt in bil obtožen že zato, ker je sočno zelje samo gledal. Uprizoritev si zato ne zasluži le mlade publike, ampak tudi oko in uho odraslih.