Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Premiera koreografskega triptiha
Trije koreografi, tri glasbena dela, Operni orkester pod vodstvom Ernsta Theisa, godalni kvartet Dissonance in fizično zelo dobro pripravljeni plesalci so zaslužni, da je dobri dve uri trajajoča baletna predstava Strune navdušila. S premiero koreografskega triptiha, ki skozi rdečo nit predstavlja izbor godalne glasbe, povezuje tri ustvarjalce in njihove svojevrstne gibalne govorice, je SNG Opera in balet Ljubljana znova dokazala, da si od ljubljanskega baletnega ansambla pod umetniškim vodstvom Renata Zanelle lahko obetamo plesno-gledališka doživetja, ki bodo izzvala naša čustva in nas spodbudila k razmišljanju. Premiero si je ogledala Katja Ogrin.
Kreativnost kot navdih in vir moči za nadaljnje ustvarjanje je vodilo, ki mu ljubljanski baletni ansambel pod vodstvom Renata Zanelle sledi skozi, za plesalce in plesne ustvarjalce, zahtevne čase, ki pa so izzivom navkljub ustvarjalno plodoviti. Zanella je tokrat k sodelovanju povabil tri koreografe, ki so ustvarili samostojne koreografije. Eno Peçi se je predstavil z novo stvaritvijo z naslovom Angel na Violinski koncert Albana Berga, Jacopo Godani je svojo predstavo Metamorphers iz leta 2016 na Godalni kvartet št. 4 Béle Bartóka na novo poustvaril z ljubljanskimi plesalci, Leo Mujić pa je zanje pripravil novo postavitev z naslovom Osamljeni poet na Serenado za godala v C-duru, op. 48 Petra Iljiča Čajkovskega. Združitev treh samostojnih koreografij v harmonično celoto pa je tisto, kar po mnenju umetniškega vodje Renata Zanelle najbolj zaznamuje predstavo Strune. Kot pravi:
Tisto, kar po mojem mnenju prinaša največjo vrednost predstavi ni zgolj dejstvo, da ustvarjamo nove koreografije, temveč predvsem to, da smo uspeli združiti tri koreografe, ki so vsak zase ustvarili edinstveno koreografijo, te pa se na koncu kljub vsem svojim razlikam dopolnjujejo. V predstavi je čutiti predanosti plesu in ustvarjanju, kar je zame izredno pomembno.
Prvi koreografiji večera sta si bili tako v glasbenem kot gibalnem slogu nekoliko bližje, plesalci so pretvarjali zvočno podobo v gibalno skozi tekoč, a impulziven sodobni gibalni jezik. Ta je bil najbolj značilen v Godanijevem delu Metamorphers, ki ga je z ljubljanskimi plesalci poustvaril koreografov asistent Michael Ostenrath. Ob tem jih je popeljal skozi ustvarjalni proces, pri katerem je uporabil posebno Godanijevo tehniko, pri kateri, je pojasnil Ostenrath.
Eksperimentiramo s tem, koliko lahko premaknemo svoje telo, ne da bi zategovali mišice in da, torej, uporabimo zgolj toliko moči, kolikor je je potrebno za izvedbo koreografije. / Moja vloga pri celotnem procesu je bila predvsem, da pomagam plesalcem razumeti kako lahko svoje telo uporabijo na popolnoma drugačen način, kot so ga morda bili vajeni in ga uspešno prenesti na oder ter kako biti v tem gibanju samozavesten. Koreografija daje veliko poudarka komunikaciji med plesalci in temu, da so se plesalci sposobni ves čas opazovati in aktivno komunicirati med seboj, ne da bi padli v rutinsko razpoloženje nastopa. Delo je zelo kompleksno in ga poganja energija plesalcev, ki jo ti usmerjajo k občinstvu.
Je pojasnil Ostenrath. Skupina plesalcev se je dobro odzivala na kompleksno kompozicijo Béle Bartóka v izvedbi Godalnega kvarteta Dissonance, prepojeno z značilnostjo madžarske, romunske in bolgarske ljudske glasbe, ki jih je skladatelj vtkal v strukturo glasbenega stavka. Morda nekoliko neposrečena, a brez dvoma vpadljiva kostumografija je prav tako pripomogla, da je delo znotraj triptiha najbolj izstopalo.
Koreograf Eno Peçi, ki je s svojo koreografijo Angel na Bergov Violinski koncert odprl večer, je v svoje delo vnesel več pripovednosti in nekaj klasičnih elementov, ki so pripomogli k dramatičnosti tragične zgodbe Manon Gropius. Koreografija gledalca popelje v občutenje vsebine ob navdihu, ki ga v njem zbudi poslušanje glasbe. Kot je dejal koreograf, je sicer izhajal iz dejstva, da je skladatelj delo posvetil tragični smrti mladega dekleta, vendar ...
Zgodba, ki stoji za Bergovim delom, mi je bila v velik navdih, vendar sem poskušal nanjo pogledati iz drugega zornega kota kot skladatelj. Podoba, ki jo boste videli na odru in narativ glasbene kompozicije, ki ga bom prevedel v svojo gibalno govorico, pa upam, da vas bo navdihnil.
Je dejal Peçi. Teatralni spust in dvig v nebo glavne protagonistke zgodbe zbudi močna čustva v gledalcu, ki lahko skozi celotno delo pripovedno zelo jasno spremlja boj z boleznijo in končno zmago smrti nad mladim dekletom, ki ga je tehnično in izrazno zelo prepričljivo upodobila izvrstna Yaman Kelemet. Scenograf in kostumograf Diego Andrés Rojas Ortiz je koreografovo delo odlično opremil.
Pripovednost Angela pa je doživela svoj vrhunec v zadnji koreografiji večera Osamljeni poet odličnega plesnega pripovedovalca Lea Mujića, ki je znova dokazal, da dobro razume gledališče. Navdih je koreograf iskal v pismih Čajkovskega ljubimcem, ki razodevajo grenkobo njegovih nesrečnih, v mukah samoizpraševanja izživetih ali neizživetih ljubezni, skladatelja pa je želel, kot pravi sam, prikazati skozi prizmo nesprejemanja različnosti, ki je še vedno zelo navzoča na vseh področjih življenja.
Glasba je neverjetna in ne moremo mimo dejstva, da je eden največjih koreografov abstraktnega dela g. Balanchine uporabil to glasbo in nanjo ustvaril svojo izjemno koreografijo, zato jih ni veliko, ki bi si upali ustvarjati na to skladbo. Gre za moj najljubši balet, ki je bil pred nekaj leti že na repertoarju ljubljanske Opere in tako smo zdaj tukaj in si drznemo prevajati to izjemno skladbo na popolnoma drugačen način.
Je še dejal Mujić. Delo, obogateno z dramskim vložkom v izvedbi balerine Urše Vidmar, ki se je v tej vlogi izvrstno odrezala, ter odlično kostumografsko, scensko in svetlobno podprto, je gledalce v dvorani popolnoma navdušilo. Zahtevni neoklasični koreografiji, polni skokov dvigov in obratov, so bili fizično dobro pripravljeni plesalci brez dvoma kos. Znova so tudi dokazali, da se v karakternih vlogah dobro odrežejo, s svojo izvedbo in izraznostjo pa sta izstopala Oleksandr Koriakovsky in Lukas Bareman.
Baletni triptih Strune je s svojimi odtenki sodobnega baletnega giba v dialogu z glasbo in zgovorno vizualno podobo brez dvoma predstava, ki plesnega navdušenca ne bo pustila hladnega.
Premiera koreografskega triptiha
Trije koreografi, tri glasbena dela, Operni orkester pod vodstvom Ernsta Theisa, godalni kvartet Dissonance in fizično zelo dobro pripravljeni plesalci so zaslužni, da je dobri dve uri trajajoča baletna predstava Strune navdušila. S premiero koreografskega triptiha, ki skozi rdečo nit predstavlja izbor godalne glasbe, povezuje tri ustvarjalce in njihove svojevrstne gibalne govorice, je SNG Opera in balet Ljubljana znova dokazala, da si od ljubljanskega baletnega ansambla pod umetniškim vodstvom Renata Zanelle lahko obetamo plesno-gledališka doživetja, ki bodo izzvala naša čustva in nas spodbudila k razmišljanju. Premiero si je ogledala Katja Ogrin.
Kreativnost kot navdih in vir moči za nadaljnje ustvarjanje je vodilo, ki mu ljubljanski baletni ansambel pod vodstvom Renata Zanelle sledi skozi, za plesalce in plesne ustvarjalce, zahtevne čase, ki pa so izzivom navkljub ustvarjalno plodoviti. Zanella je tokrat k sodelovanju povabil tri koreografe, ki so ustvarili samostojne koreografije. Eno Peçi se je predstavil z novo stvaritvijo z naslovom Angel na Violinski koncert Albana Berga, Jacopo Godani je svojo predstavo Metamorphers iz leta 2016 na Godalni kvartet št. 4 Béle Bartóka na novo poustvaril z ljubljanskimi plesalci, Leo Mujić pa je zanje pripravil novo postavitev z naslovom Osamljeni poet na Serenado za godala v C-duru, op. 48 Petra Iljiča Čajkovskega. Združitev treh samostojnih koreografij v harmonično celoto pa je tisto, kar po mnenju umetniškega vodje Renata Zanelle najbolj zaznamuje predstavo Strune. Kot pravi:
Tisto, kar po mojem mnenju prinaša največjo vrednost predstavi ni zgolj dejstvo, da ustvarjamo nove koreografije, temveč predvsem to, da smo uspeli združiti tri koreografe, ki so vsak zase ustvarili edinstveno koreografijo, te pa se na koncu kljub vsem svojim razlikam dopolnjujejo. V predstavi je čutiti predanosti plesu in ustvarjanju, kar je zame izredno pomembno.
Prvi koreografiji večera sta si bili tako v glasbenem kot gibalnem slogu nekoliko bližje, plesalci so pretvarjali zvočno podobo v gibalno skozi tekoč, a impulziven sodobni gibalni jezik. Ta je bil najbolj značilen v Godanijevem delu Metamorphers, ki ga je z ljubljanskimi plesalci poustvaril koreografov asistent Michael Ostenrath. Ob tem jih je popeljal skozi ustvarjalni proces, pri katerem je uporabil posebno Godanijevo tehniko, pri kateri, je pojasnil Ostenrath.
Eksperimentiramo s tem, koliko lahko premaknemo svoje telo, ne da bi zategovali mišice in da, torej, uporabimo zgolj toliko moči, kolikor je je potrebno za izvedbo koreografije. / Moja vloga pri celotnem procesu je bila predvsem, da pomagam plesalcem razumeti kako lahko svoje telo uporabijo na popolnoma drugačen način, kot so ga morda bili vajeni in ga uspešno prenesti na oder ter kako biti v tem gibanju samozavesten. Koreografija daje veliko poudarka komunikaciji med plesalci in temu, da so se plesalci sposobni ves čas opazovati in aktivno komunicirati med seboj, ne da bi padli v rutinsko razpoloženje nastopa. Delo je zelo kompleksno in ga poganja energija plesalcev, ki jo ti usmerjajo k občinstvu.
Je pojasnil Ostenrath. Skupina plesalcev se je dobro odzivala na kompleksno kompozicijo Béle Bartóka v izvedbi Godalnega kvarteta Dissonance, prepojeno z značilnostjo madžarske, romunske in bolgarske ljudske glasbe, ki jih je skladatelj vtkal v strukturo glasbenega stavka. Morda nekoliko neposrečena, a brez dvoma vpadljiva kostumografija je prav tako pripomogla, da je delo znotraj triptiha najbolj izstopalo.
Koreograf Eno Peçi, ki je s svojo koreografijo Angel na Bergov Violinski koncert odprl večer, je v svoje delo vnesel več pripovednosti in nekaj klasičnih elementov, ki so pripomogli k dramatičnosti tragične zgodbe Manon Gropius. Koreografija gledalca popelje v občutenje vsebine ob navdihu, ki ga v njem zbudi poslušanje glasbe. Kot je dejal koreograf, je sicer izhajal iz dejstva, da je skladatelj delo posvetil tragični smrti mladega dekleta, vendar ...
Zgodba, ki stoji za Bergovim delom, mi je bila v velik navdih, vendar sem poskušal nanjo pogledati iz drugega zornega kota kot skladatelj. Podoba, ki jo boste videli na odru in narativ glasbene kompozicije, ki ga bom prevedel v svojo gibalno govorico, pa upam, da vas bo navdihnil.
Je dejal Peçi. Teatralni spust in dvig v nebo glavne protagonistke zgodbe zbudi močna čustva v gledalcu, ki lahko skozi celotno delo pripovedno zelo jasno spremlja boj z boleznijo in končno zmago smrti nad mladim dekletom, ki ga je tehnično in izrazno zelo prepričljivo upodobila izvrstna Yaman Kelemet. Scenograf in kostumograf Diego Andrés Rojas Ortiz je koreografovo delo odlično opremil.
Pripovednost Angela pa je doživela svoj vrhunec v zadnji koreografiji večera Osamljeni poet odličnega plesnega pripovedovalca Lea Mujića, ki je znova dokazal, da dobro razume gledališče. Navdih je koreograf iskal v pismih Čajkovskega ljubimcem, ki razodevajo grenkobo njegovih nesrečnih, v mukah samoizpraševanja izživetih ali neizživetih ljubezni, skladatelja pa je želel, kot pravi sam, prikazati skozi prizmo nesprejemanja različnosti, ki je še vedno zelo navzoča na vseh področjih življenja.
Glasba je neverjetna in ne moremo mimo dejstva, da je eden največjih koreografov abstraktnega dela g. Balanchine uporabil to glasbo in nanjo ustvaril svojo izjemno koreografijo, zato jih ni veliko, ki bi si upali ustvarjati na to skladbo. Gre za moj najljubši balet, ki je bil pred nekaj leti že na repertoarju ljubljanske Opere in tako smo zdaj tukaj in si drznemo prevajati to izjemno skladbo na popolnoma drugačen način.
Je še dejal Mujić. Delo, obogateno z dramskim vložkom v izvedbi balerine Urše Vidmar, ki se je v tej vlogi izvrstno odrezala, ter odlično kostumografsko, scensko in svetlobno podprto, je gledalce v dvorani popolnoma navdušilo. Zahtevni neoklasični koreografiji, polni skokov dvigov in obratov, so bili fizično dobro pripravljeni plesalci brez dvoma kos. Znova so tudi dokazali, da se v karakternih vlogah dobro odrežejo, s svojo izvedbo in izraznostjo pa sta izstopala Oleksandr Koriakovsky in Lukas Bareman.
Baletni triptih Strune je s svojimi odtenki sodobnega baletnega giba v dialogu z glasbo in zgovorno vizualno podobo brez dvoma predstava, ki plesnega navdušenca ne bo pustila hladnega.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov