Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pod taktirko Howarda Griffithsa je zvenela glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta in Franza Schuberta, kot solistka se je v Mozartovem Violinskem koncertu št. 4 v D-duru predstavila nemška violinistka Arabella Steinbacher
Orkester Mozarteum iz Salzburga danes velja za eno uglednejših zasedb naših severnih sosedov. Je orkester z dolgo tradicijo, katere začetki segajo 180 let v preteklost, v leto 1841, ko je bila ob pomoči Mozartove vdove Constanze in njunih štirih sinov ustanovljena ustanova Glasbeno združenje stolne cerkve in Mozarteum. Kot razkriva že ime sestava, največ pozornosti namenja glasbi dunajskih klasikov, še zlasti Mozartovim delom, ki so stalnica njegovih koncertnih sporedov.
Od leta 2017 ga vodi Riccardo Minasi, prejšnjo sredo v Ljubljani pa se je orkester predstavil pod umetniškim vodstvom britanskega dirigenta Howarda Griffithsa. Spored je bil namenjen glasbi Wolfganga Amadeusa Mozarta in Franza Schuberta.
V uvodu je zvenela Mozartova Prva simfonija v Es-duru. Melodično in strukturno preprosti skladbi, ki jo je čudežni deček Mozart zložil pri osmih letih in ne dosega tehtnosti skladateljevih poznih del, je salzburška zasedba pod Griffithsovo taktirko vdihnila svežino. S svojim angažmajem je poudarila ustvarjalčev razigran otroški duh, vendarle pa ni posegala po kakšni pretirani eruptivnosti, temveč so se glasbeniki zatekli bolj k nekakšnemu uglajenemu dvornemu muziciranju. A Mozartova mladostna simfonija je bila bolj nekakšen uvod ogrevalne narave k obsežnejšima, osrednjima deloma sporeda.
V priljubljenem Violinskem koncertu št. 4 v D-duru, ki ga je Mozart zložil desetletje pozneje pri devetnajstih letih in tako že sodi med njegova zrelejša koncertantna dela, je kot solistka nastopila Arabella Steinbacher. Nemška violinistka z Mozartovimi violinskimi koncerti simpatizira že od otroštva, ko so se ji »usedli v srce«, kot je zapisala sama. Tako ne preseneča, da so že dolgo na njenem stalnem repertoarju, nenazadnje je Tretjega, Četrtega in Petega pred sedmimi leti posnela z ansamblom Festival Strings Lucerne. Njen ton je izrazito svetel, pojoč, artikulacija zgledno izčiščena, morda le na trenutke (pre)mehka, izkazala se je tudi s številnimi lahkotno izigranimi pasažami in arabeskami. V počasnem stavku je izvedbi dodala nekoliko ekspresivnejši podton, ki je zaznamoval tudi izbrani dodatek; Arabella Steinbacher se je odločila za intimnejšo Bachovo glasbo, in sicer za Largo, tretji stavek Sonate št. 3 za solo violino, BWV 1005.
Zdelo se je, da sta solistka in orkester nadvse komplementarna partnerja. Skupna igra je bila rafinirana, zloščena, a morda je manjkal tisti naboj ognjevitosti, Mozartove najstniške radoživosti in predrznosti, ki bi glasbo vendarle zazibal še kam drugam od zgodovinsko ustrezne, strogo zapovedane klasicistične urejenosti.
Koncertni spored je v drugem delu dopolnila Schubertova Peta simfonija, poleg Tretje najkrajša izmed vseh njegovih simfonij, hkrati pa tudi simfonija, v kateri je Schubert predpisal najmanjšo zasedbo, v kateri ni klarinetov, trobent in tolkal. Tako kot Mozart svoj Četrti violinski koncert, je tudi Schubert to svoje simfonično delo zložil pri devetnajstih letih, v letu 1816, ko so se v skladateljevem osebnem dnevniku začeli pojavljati zapisi o »magični moči Mozarta in Beethovna«, dveh velikanov, katerih vplive, poleg Haydnovega smisla za humor, brez dvoma zasledimo tudi v Simfoniji št. 5 v B-duru.
Če so bila pihala pri Mozartovi glasbi še nekoliko zadržana, so bila muzikalno dejavnejša pri Schubertu. Griffiths, odprt in karizmatičen dirigent, je poskrbel za zgledno zvokovno uravnoteženost zasedbe. Še zlasti prepričljiva sta bila počasni stavek in sklepni Allegro vivace, vendarle pa bi nekateri odlomki lahko bili bolj izčiščeni, usklajeni. To velja še zlasti za kakšne začetke stavkov in fraz, ki so bili kar nekajkrat premalo artikulirani, celo malce plavajoči. Za tehnično-izvajalsko trd oreh se je izkazal Menuet s pogostimi »izleti« v visoki register prvega roga, ki so hornistu povzročili nekaj preglavic.
Koncert Orkestra Mozarteum Salzburg je bil pod črto vreden abonmajskega imena že zaradi edinstvenega pristopa h glasbeni tvarini Schuberta in Mozarta, ki jasno oblikuje zvokovno identiteto orkestra, bi si pa zasedbo težje predstavljal pri izvedbah zrelih simfoničnih del glasbene romantike. No, morda pa vendarle, če sodimo po naelektreni igri »beethovnovske« izpeljave v zadnjem stavku Schubertove Pete simfonije.
Pod taktirko Howarda Griffithsa je zvenela glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta in Franza Schuberta, kot solistka se je v Mozartovem Violinskem koncertu št. 4 v D-duru predstavila nemška violinistka Arabella Steinbacher
Orkester Mozarteum iz Salzburga danes velja za eno uglednejših zasedb naših severnih sosedov. Je orkester z dolgo tradicijo, katere začetki segajo 180 let v preteklost, v leto 1841, ko je bila ob pomoči Mozartove vdove Constanze in njunih štirih sinov ustanovljena ustanova Glasbeno združenje stolne cerkve in Mozarteum. Kot razkriva že ime sestava, največ pozornosti namenja glasbi dunajskih klasikov, še zlasti Mozartovim delom, ki so stalnica njegovih koncertnih sporedov.
Od leta 2017 ga vodi Riccardo Minasi, prejšnjo sredo v Ljubljani pa se je orkester predstavil pod umetniškim vodstvom britanskega dirigenta Howarda Griffithsa. Spored je bil namenjen glasbi Wolfganga Amadeusa Mozarta in Franza Schuberta.
V uvodu je zvenela Mozartova Prva simfonija v Es-duru. Melodično in strukturno preprosti skladbi, ki jo je čudežni deček Mozart zložil pri osmih letih in ne dosega tehtnosti skladateljevih poznih del, je salzburška zasedba pod Griffithsovo taktirko vdihnila svežino. S svojim angažmajem je poudarila ustvarjalčev razigran otroški duh, vendarle pa ni posegala po kakšni pretirani eruptivnosti, temveč so se glasbeniki zatekli bolj k nekakšnemu uglajenemu dvornemu muziciranju. A Mozartova mladostna simfonija je bila bolj nekakšen uvod ogrevalne narave k obsežnejšima, osrednjima deloma sporeda.
V priljubljenem Violinskem koncertu št. 4 v D-duru, ki ga je Mozart zložil desetletje pozneje pri devetnajstih letih in tako že sodi med njegova zrelejša koncertantna dela, je kot solistka nastopila Arabella Steinbacher. Nemška violinistka z Mozartovimi violinskimi koncerti simpatizira že od otroštva, ko so se ji »usedli v srce«, kot je zapisala sama. Tako ne preseneča, da so že dolgo na njenem stalnem repertoarju, nenazadnje je Tretjega, Četrtega in Petega pred sedmimi leti posnela z ansamblom Festival Strings Lucerne. Njen ton je izrazito svetel, pojoč, artikulacija zgledno izčiščena, morda le na trenutke (pre)mehka, izkazala se je tudi s številnimi lahkotno izigranimi pasažami in arabeskami. V počasnem stavku je izvedbi dodala nekoliko ekspresivnejši podton, ki je zaznamoval tudi izbrani dodatek; Arabella Steinbacher se je odločila za intimnejšo Bachovo glasbo, in sicer za Largo, tretji stavek Sonate št. 3 za solo violino, BWV 1005.
Zdelo se je, da sta solistka in orkester nadvse komplementarna partnerja. Skupna igra je bila rafinirana, zloščena, a morda je manjkal tisti naboj ognjevitosti, Mozartove najstniške radoživosti in predrznosti, ki bi glasbo vendarle zazibal še kam drugam od zgodovinsko ustrezne, strogo zapovedane klasicistične urejenosti.
Koncertni spored je v drugem delu dopolnila Schubertova Peta simfonija, poleg Tretje najkrajša izmed vseh njegovih simfonij, hkrati pa tudi simfonija, v kateri je Schubert predpisal najmanjšo zasedbo, v kateri ni klarinetov, trobent in tolkal. Tako kot Mozart svoj Četrti violinski koncert, je tudi Schubert to svoje simfonično delo zložil pri devetnajstih letih, v letu 1816, ko so se v skladateljevem osebnem dnevniku začeli pojavljati zapisi o »magični moči Mozarta in Beethovna«, dveh velikanov, katerih vplive, poleg Haydnovega smisla za humor, brez dvoma zasledimo tudi v Simfoniji št. 5 v B-duru.
Če so bila pihala pri Mozartovi glasbi še nekoliko zadržana, so bila muzikalno dejavnejša pri Schubertu. Griffiths, odprt in karizmatičen dirigent, je poskrbel za zgledno zvokovno uravnoteženost zasedbe. Še zlasti prepričljiva sta bila počasni stavek in sklepni Allegro vivace, vendarle pa bi nekateri odlomki lahko bili bolj izčiščeni, usklajeni. To velja še zlasti za kakšne začetke stavkov in fraz, ki so bili kar nekajkrat premalo artikulirani, celo malce plavajoči. Za tehnično-izvajalsko trd oreh se je izkazal Menuet s pogostimi »izleti« v visoki register prvega roga, ki so hornistu povzročili nekaj preglavic.
Koncert Orkestra Mozarteum Salzburg je bil pod črto vreden abonmajskega imena že zaradi edinstvenega pristopa h glasbeni tvarini Schuberta in Mozarta, ki jasno oblikuje zvokovno identiteto orkestra, bi si pa zasedbo težje predstavljal pri izvedbah zrelih simfoničnih del glasbene romantike. No, morda pa vendarle, če sodimo po naelektreni igri »beethovnovske« izpeljave v zadnjem stavku Schubertove Pete simfonije.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov