Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar

Prevedla Amalija Maček; Ljubljana : Beletrina, 2021

Moje leto v nikogaršnjem zalivu je nenavadna pripovedna tvorba, ki potencira samonanašalni aspekt Handkejeve proze. Delo je bilo tudi resnično napisano v enem letu, »od januarja do decembra 1993«, in uresničuje Handkejevo zamisel o sestavi nekakšnega epskega avtorefleksivnega teksta, saj velja za eno njegovih obsežnejših knjig. Kljub zelo jasni časovni umestitvi je dogajanje postavljeno v prihodnost, v leto 1997, čas proti koncu stoletja; tudi prostor je kljub naslovni geografski neopredeljenosti natančno določen, saj je mogoče razbrati, da gre za predmestje Pariza, v katerem živi pripovedovalec Gregor Keuschnig, junak ene starejših Handkejevih zgodb. Keuschnig je bil že tedaj po svoje tipično handkejanski protagonist, ki ga je zunanji svet predvsem motil in ki je vojno napoved Cipru dojemal skoraj kot osebni napad. Zdaj, ko jih šteje okrog petdeset, je njegov pogled na svet veliko bolj spravljiv; opustil je odvetniško kariero in se posvetil pisanju, njegov véliki projekt pa je prav pričujoča knjiga, obsežna introspekcija, ki postane strah založnikov, s tem pa še en neskončen razmislek o zadregi pisave. Zdi se namreč, da se Gregor Keuschnig rad opazuje med pisanjem, da pravzaprav živi skozi pisavo, se skoznjo osmišlja in čeprav si nenehno prizadeva, da bi postal obrobna figura svoje lastne zgodbe, ga ta ves čas naplavlja nazaj v središče. S tem, ko si je dodelil vlogo pripovednega glasu, se je že obsodil na vseprisotnost. In kot se pri Handkeju rado zgodi, se pripovedovalec in avtor tudi v tem primeru prepredata v gosto avtofiktivno tkanje.

Naslovna prostorska metafora nikogaršnjega zaliva priklicuje podobo mirnega, odmaknjenega, morda celo nekoliko odtujenega nikogaršnjega ozemlja in s tem prostora absolutne svobode, kjer je vse mogoče in morda vse dovoljeno, kjer se utesnjena pravila pripovedovanja sprostijo in prepustijo prostemu toku misli. Metafora implicitno napeljuje tudi na podobo vode in valovanja, s katero se misli, po svoje iste, a hkrati predrugačene, vedno znova vračajo k obali oziroma v izhodišče. Tega kot rečeno predstavlja pripovedni jaz, ki se v tradiciji montaignovskega eseja opazuje iz različnih perspektiv –  skozi čas in prostor, skozi svoje in tuje zgodbe – in ki prehaja že prehojeno pot, da bi, kot se reče, lažje razumel svoj trenutni položaj. Da bi bil pri tem čim bolj brezkompromisen, da bi se torej nase ozrl kot na objekt, potrebuje distanco, ki naj bi mu jo omogočili najbližji prijatelji, čeprav ti ne spregovorijo zares, saj so njihove besede kljub vsemu presejane skozi avtorjevo sito. Pravzaprav se zdi, da liki prijateljev v pripoved niso vključeni zaradi medčloveških vezi oziroma kot posamezniki, ki so pripovedovalcu hkrati blizu in daleč, ki ga morda najbolje poznajo, a nikoli zares v celoti. Da prijatelji niso tu zaradi prijateljstva, temveč bolj zaradi izbranega popotniškega načina življenja, ki napaja njihovo ustvarjalnost – in nasprotno. Popotništvo, torej menjavanje prostora, je v pričujočem delu tesno povezano z idejo spreminjanja. Moje leto v nikogaršnjem zalivu se namreč začne z razmislekom o preobrazbi, z evokacijo radikalne spremembe, do katere pa je prišlo že pred dogajanjem v besedilu, tako nekako kot njen pripovedovalec. Temu sledi napoved ali bolje rečeno upanje na novo preobrazbo, ki se bo zgodila ravno skozi pisavo: končni rezultat, pričujoča knjiga, je tem smislu podrobno, nemara celo preveč neselektivno zapisovanje vsega, kar naj bi spremembo omogočilo. Če je bil proces prvič izpeljan spontano, naj bi bil tokrat nadzorovan: »Nad drugo preobrazbo sem hotel imeti nadzor,« pravi Keuschnig in nadaljuje: »Odhod naj se tokrat zgodi drugače kot z odpotovanjem. Pravzaprav se je odhod že zgodil, s prvim stavkom te zgodbe.«

Moje leto v nikogaršnjem zalivu zaznamujejo odvodi; cilj knjige ni, da bi povedala zgodbo, temveč bohotenje, kopičenje pisave, ki postaja mestoma nevzdržna. Keuschnig je intriganten, a občasno tudi nekoliko samovšečen pripovedovalec, ki se želi ves čas odsevati v drugih, a se vendar ves čas obrača vase. Želi se razsrediščiti, razbliniti v valovanju življenj, ki pa se kakor plima in oseka vedno znova zažirajo v robove njegovega zaliva. Moje leto v nikogaršnjem zalivu sicer uresničuje idejo prostora neskončne svobode, a ponuja premalo oprijemljivih mest. In vendar so ta mesta, ko končno nastopijo, oaze neverjetne lepote.