Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Natalija Milovanović je doslej objavljala v literarnih revijah Mentor, Literatura, Sodobnost in Poetikon ter v soavtorstvu s Tanjo Božič v samozaložbi izdala performativni pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali – z njim sta gostovali v črnogorski Podgorici in po več krajih v Sloveniji. Pesniška zbirka Samoumevno prinaša pesmi z osebnoizpovedno tematiko, ki pa jo je avtorica spretno zapakirala v politična, eksistencialna, jezikoslovna in družbena vprašanja.
Za Natalijo Milovanović bi lahko rekli, da je otrok Jugoslavije, čeprav je bila rojena nekaj let po njenem razpadu. Rodila se je namreč v Srbiji, odraščala v Bosni in Hercegovini, srednjo šolo in del študija je obiskovala v Sloveniji, nato pa v Avstriji magistrirala iz prevajalstva. V pesmih sledimo njenim potovanjem čez meje nekdanje države, tu in tam trčimo ob kakšno besedo v cirilici in se skupaj z avtorico sprašujemo, kako to, da “doma nihče ne posluša poročil o množici na meji”. V pesmi z naslovom Meja zapiše: “… meja je koža / nihče ji še ni prišel / do konca / vsake toliko let / se cela obnovi / ljudje jo skrbno / varujejo/ da bi se obranili / pred ljudmi”. Tudi v naslednji pesmi Zastoji se ubada z gnečo na mejah, z begom možganov in vračanjem proti toku, le da jo še dodatno podkrepi s problematiko podnebnih sprememb, ko v naslovu ene izmed pesmi zapiše, kako “evropska unija letalskim družbam pri gorivu subvencionira trošarino dajatve na izpuste CO2 in DDV”.
Pesniška zbirka Samoumevno, ki jo mlada pesnica v uvodu posveča materi in materinščini, je razdeljena na tri sklope z naslovi: dobar dan kako ste, gre in en in isti stavek neštetokrat. V prvem sklopu se pesnica spominja otroštva in odraščanja v vojni Bosni in Hercegovini, strah jo je, “da imajo tanki v sebi gene dvojčkov”.
V drugem sklopu zbirke zapisuje vtise o mestih, kot so Prijedor, Sarajevo, Gradec, Budimpešta in Šmarje pri Jelšah, o čemer pričajo že naslovi pesmi. V tretjem sklopu se avtorica povrne k svoji primarni ljubezni – jezikoslovju. Umetelno se poigrava z besedami in njihovim zvenom, nekatere verze postavi v oklepaj ali zapiše poševno, izpisuje citate pesnikov in izpostavi napise na arheoloških ploščah, vendar bralcu to ne nudi širše predstave o tem, kaj želi pesnica s tem prepletom zgodovinskega in osebnega povedati. V pesmi Via della Cattedrale piše:
“Z vsemi dvajsetimi podaljški nekdanje sebe / napraskaj preteklost, da bo črno / pod nohti lasten muzej na prostem / in nenehen opomnik, da udobje nikoli ni / bilo prioriteta, temveč varnost. / Tudi cinizem je le preživetveni instinkt.”
V pesmih, napisanih bodisi v prvi, drugi ali tretji osebi, se Milovanovićeva uspešno spopada tudi z vpletanjem dvojine, o kateri pravi, da je “najtrdnejši člen verige”, in s personificiranjem prostora, ki mimogrede pridobi človeške atribute. Tako v pesmi Premi govor piše:
“Brezmejna dvojina se leno razteza / v katranasto gostem zraku stanovanja. / Dnevna soba že ve, da nihče ne pride. / Zunaj vrtec zaprt, igrišče prazno, / sprehajalci hodijo drugje. / Po nekaj urah svetlobe in še več teme / greš pred spanjem rutinirano odpret okno.”
Poezijo Natalije Milovanović odlikujeta subtilnost in igrivost – pesnica se v vsakem trenutku zaveda svojih občutij in jih analizira sistematično v skladu s svojimi prepričanji, pri tem pa uspešno manevrira med otroško spontanostjo in performativnostjo na eni strani in vpetostjo v jezikovno strukturo na drugi. Redkokdaj zasledimo v pesniških prvencih tako izklesan in samozavesten stil pisanja, ki razkriva pesniško zrelost in umetelnost poigravanja z metaforami. Prav gotovo si Natalija Milovanović upravičeno zasluži nagrado za unikaten literarni prvenec, saj gre za eno najbolj prodornih in vsestranskih pesniških ustvarjalk, o kateri bomo brez dvoma še veliko brali.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Natalija Milovanović je doslej objavljala v literarnih revijah Mentor, Literatura, Sodobnost in Poetikon ter v soavtorstvu s Tanjo Božič v samozaložbi izdala performativni pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali – z njim sta gostovali v črnogorski Podgorici in po več krajih v Sloveniji. Pesniška zbirka Samoumevno prinaša pesmi z osebnoizpovedno tematiko, ki pa jo je avtorica spretno zapakirala v politična, eksistencialna, jezikoslovna in družbena vprašanja.
Za Natalijo Milovanović bi lahko rekli, da je otrok Jugoslavije, čeprav je bila rojena nekaj let po njenem razpadu. Rodila se je namreč v Srbiji, odraščala v Bosni in Hercegovini, srednjo šolo in del študija je obiskovala v Sloveniji, nato pa v Avstriji magistrirala iz prevajalstva. V pesmih sledimo njenim potovanjem čez meje nekdanje države, tu in tam trčimo ob kakšno besedo v cirilici in se skupaj z avtorico sprašujemo, kako to, da “doma nihče ne posluša poročil o množici na meji”. V pesmi z naslovom Meja zapiše: “… meja je koža / nihče ji še ni prišel / do konca / vsake toliko let / se cela obnovi / ljudje jo skrbno / varujejo/ da bi se obranili / pred ljudmi”. Tudi v naslednji pesmi Zastoji se ubada z gnečo na mejah, z begom možganov in vračanjem proti toku, le da jo še dodatno podkrepi s problematiko podnebnih sprememb, ko v naslovu ene izmed pesmi zapiše, kako “evropska unija letalskim družbam pri gorivu subvencionira trošarino dajatve na izpuste CO2 in DDV”.
Pesniška zbirka Samoumevno, ki jo mlada pesnica v uvodu posveča materi in materinščini, je razdeljena na tri sklope z naslovi: dobar dan kako ste, gre in en in isti stavek neštetokrat. V prvem sklopu se pesnica spominja otroštva in odraščanja v vojni Bosni in Hercegovini, strah jo je, “da imajo tanki v sebi gene dvojčkov”.
V drugem sklopu zbirke zapisuje vtise o mestih, kot so Prijedor, Sarajevo, Gradec, Budimpešta in Šmarje pri Jelšah, o čemer pričajo že naslovi pesmi. V tretjem sklopu se avtorica povrne k svoji primarni ljubezni – jezikoslovju. Umetelno se poigrava z besedami in njihovim zvenom, nekatere verze postavi v oklepaj ali zapiše poševno, izpisuje citate pesnikov in izpostavi napise na arheoloških ploščah, vendar bralcu to ne nudi širše predstave o tem, kaj želi pesnica s tem prepletom zgodovinskega in osebnega povedati. V pesmi Via della Cattedrale piše:
“Z vsemi dvajsetimi podaljški nekdanje sebe / napraskaj preteklost, da bo črno / pod nohti lasten muzej na prostem / in nenehen opomnik, da udobje nikoli ni / bilo prioriteta, temveč varnost. / Tudi cinizem je le preživetveni instinkt.”
V pesmih, napisanih bodisi v prvi, drugi ali tretji osebi, se Milovanovićeva uspešno spopada tudi z vpletanjem dvojine, o kateri pravi, da je “najtrdnejši člen verige”, in s personificiranjem prostora, ki mimogrede pridobi človeške atribute. Tako v pesmi Premi govor piše:
“Brezmejna dvojina se leno razteza / v katranasto gostem zraku stanovanja. / Dnevna soba že ve, da nihče ne pride. / Zunaj vrtec zaprt, igrišče prazno, / sprehajalci hodijo drugje. / Po nekaj urah svetlobe in še več teme / greš pred spanjem rutinirano odpret okno.”
Poezijo Natalije Milovanović odlikujeta subtilnost in igrivost – pesnica se v vsakem trenutku zaveda svojih občutij in jih analizira sistematično v skladu s svojimi prepričanji, pri tem pa uspešno manevrira med otroško spontanostjo in performativnostjo na eni strani in vpetostjo v jezikovno strukturo na drugi. Redkokdaj zasledimo v pesniških prvencih tako izklesan in samozavesten stil pisanja, ki razkriva pesniško zrelost in umetelnost poigravanja z metaforami. Prav gotovo si Natalija Milovanović upravičeno zasluži nagrado za unikaten literarni prvenec, saj gre za eno najbolj prodornih in vsestranskih pesniških ustvarjalk, o kateri bomo brez dvoma še veliko brali.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov