Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Natalija Milovanović: Samoumevno

29.11.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021

Natalija Milovanović je doslej objavljala v literarnih revijah Mentor, Literatura, Sodobnost in Poetikon ter v soavtorstvu s Tanjo Božič v samozaložbi izdala performativni pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali z njim sta gostovali v črnogorski Podgorici in po več krajih v Sloveniji. Pesniška zbirka Samoumevno prinaša pesmi z osebnoizpovedno tematiko, ki pa jo je avtorica spretno zapakirala v politična, eksistencialna, jezikoslovna in družbena vprašanja.

Za Natalijo Milovanović bi lahko rekli, da je otrok Jugoslavije, čeprav je bila rojena nekaj let po njenem razpadu. Rodila se je namreč v Srbiji, odraščala v Bosni in Hercegovini, srednjo šolo in del študija je obiskovala v Sloveniji, nato pa v Avstriji magistrirala iz prevajalstva. V pesmih sledimo njenim potovanjem čez meje nekdanje države, tu in tam trčimo ob kakšno besedo v cirilici in se skupaj z avtorico sprašujemo, kako to, da “doma nihče ne posluša poročil o množici na meji”. V pesmi z naslovom Meja zapiše: “… meja je koža / nihče ji še ni prišel / do konca / vsake toliko let / se cela obnovi / ljudje jo skrbno / varujejo/ da bi se obranili / pred ljudmi”. Tudi v naslednji pesmi Zastoji se ubada z gnečo na mejah, z begom možganov in vračanjem proti toku, le da jo še dodatno podkrepi s problematiko podnebnih sprememb, ko v naslovu ene izmed pesmi zapiše, kako “evropska unija letalskim družbam pri gorivu subvencionira trošarino dajatve na izpuste CO2 in DDV”.

Pesniška zbirka Samoumevno, ki jo mlada pesnica v uvodu posveča materi in materinščini, je razdeljena na tri sklope z naslovi: dobar dan kako ste, gre in en in isti stavek neštetokrat. V prvem sklopu se pesnica spominja otroštva in odraščanja v vojni Bosni in Hercegovini, strah jo je, “da imajo tanki v sebi gene dvojčkov”.

V drugem sklopu zbirke zapisuje vtise o mestih, kot so Prijedor, Sarajevo, Gradec, Budimpešta in Šmarje pri Jelšah, o čemer pričajo že naslovi pesmi. V tretjem sklopu se avtorica povrne k svoji primarni ljubezni – jezikoslovju. Umetelno se poigrava z besedami in njihovim zvenom, nekatere verze postavi v oklepaj ali zapiše poševno, izpisuje citate pesnikov in izpostavi napise na arheoloških ploščah, vendar bralcu to ne nudi širše predstave o tem, kaj želi pesnica s tem prepletom zgodovinskega in osebnega povedati. V pesmi Via della Cattedrale piše:

“Z vsemi dvajsetimi podaljški nekdanje sebe / napraskaj preteklost, da bo črno / pod nohti lasten muzej na prostem / in nenehen opomnik, da udobje nikoli ni / bilo prioriteta, temveč varnost. / Tudi cinizem je le preživetveni instinkt.”

V pesmih, napisanih bodisi v prvi, drugi ali tretji osebi, se Milovanovićeva uspešno spopada tudi z vpletanjem dvojine, o kateri pravi, da je “najtrdnejši člen verige”, in s personificiranjem prostora, ki mimogrede pridobi človeške atribute. Tako v pesmi Premi govor piše:

“Brezmejna dvojina se leno razteza / v katranasto gostem zraku stanovanja. / Dnevna soba že ve, da nihče ne pride. / Zunaj vrtec zaprt, igrišče prazno, / sprehajalci hodijo drugje. / Po nekaj urah svetlobe in še več teme / greš pred spanjem rutinirano odpret okno.”

Poezijo Natalije Milovanović odlikujeta subtilnost in igrivost – pesnica se v vsakem trenutku zaveda svojih občutij in jih analizira sistematično v skladu s svojimi prepričanji, pri tem pa uspešno manevrira med otroško spontanostjo in performativnostjo na eni strani in vpetostjo v jezikovno strukturo na drugi. Redkokdaj zasledimo v pesniških prvencih tako izklesan in samozavesten stil pisanja, ki razkriva pesniško zrelost in umetelnost poigravanja z metaforami. Prav gotovo si Natalija Milovanović upravičeno zasluži nagrado   za unikaten literarni prvenec, saj gre za eno najbolj prodornih in vsestranskih pesniških ustvarjalk, o kateri bomo brez dvoma še veliko brali.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Natalija Milovanović: Samoumevno

29.11.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021

Natalija Milovanović je doslej objavljala v literarnih revijah Mentor, Literatura, Sodobnost in Poetikon ter v soavtorstvu s Tanjo Božič v samozaložbi izdala performativni pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali z njim sta gostovali v črnogorski Podgorici in po več krajih v Sloveniji. Pesniška zbirka Samoumevno prinaša pesmi z osebnoizpovedno tematiko, ki pa jo je avtorica spretno zapakirala v politična, eksistencialna, jezikoslovna in družbena vprašanja.

Za Natalijo Milovanović bi lahko rekli, da je otrok Jugoslavije, čeprav je bila rojena nekaj let po njenem razpadu. Rodila se je namreč v Srbiji, odraščala v Bosni in Hercegovini, srednjo šolo in del študija je obiskovala v Sloveniji, nato pa v Avstriji magistrirala iz prevajalstva. V pesmih sledimo njenim potovanjem čez meje nekdanje države, tu in tam trčimo ob kakšno besedo v cirilici in se skupaj z avtorico sprašujemo, kako to, da “doma nihče ne posluša poročil o množici na meji”. V pesmi z naslovom Meja zapiše: “… meja je koža / nihče ji še ni prišel / do konca / vsake toliko let / se cela obnovi / ljudje jo skrbno / varujejo/ da bi se obranili / pred ljudmi”. Tudi v naslednji pesmi Zastoji se ubada z gnečo na mejah, z begom možganov in vračanjem proti toku, le da jo še dodatno podkrepi s problematiko podnebnih sprememb, ko v naslovu ene izmed pesmi zapiše, kako “evropska unija letalskim družbam pri gorivu subvencionira trošarino dajatve na izpuste CO2 in DDV”.

Pesniška zbirka Samoumevno, ki jo mlada pesnica v uvodu posveča materi in materinščini, je razdeljena na tri sklope z naslovi: dobar dan kako ste, gre in en in isti stavek neštetokrat. V prvem sklopu se pesnica spominja otroštva in odraščanja v vojni Bosni in Hercegovini, strah jo je, “da imajo tanki v sebi gene dvojčkov”.

V drugem sklopu zbirke zapisuje vtise o mestih, kot so Prijedor, Sarajevo, Gradec, Budimpešta in Šmarje pri Jelšah, o čemer pričajo že naslovi pesmi. V tretjem sklopu se avtorica povrne k svoji primarni ljubezni – jezikoslovju. Umetelno se poigrava z besedami in njihovim zvenom, nekatere verze postavi v oklepaj ali zapiše poševno, izpisuje citate pesnikov in izpostavi napise na arheoloških ploščah, vendar bralcu to ne nudi širše predstave o tem, kaj želi pesnica s tem prepletom zgodovinskega in osebnega povedati. V pesmi Via della Cattedrale piše:

“Z vsemi dvajsetimi podaljški nekdanje sebe / napraskaj preteklost, da bo črno / pod nohti lasten muzej na prostem / in nenehen opomnik, da udobje nikoli ni / bilo prioriteta, temveč varnost. / Tudi cinizem je le preživetveni instinkt.”

V pesmih, napisanih bodisi v prvi, drugi ali tretji osebi, se Milovanovićeva uspešno spopada tudi z vpletanjem dvojine, o kateri pravi, da je “najtrdnejši člen verige”, in s personificiranjem prostora, ki mimogrede pridobi človeške atribute. Tako v pesmi Premi govor piše:

“Brezmejna dvojina se leno razteza / v katranasto gostem zraku stanovanja. / Dnevna soba že ve, da nihče ne pride. / Zunaj vrtec zaprt, igrišče prazno, / sprehajalci hodijo drugje. / Po nekaj urah svetlobe in še več teme / greš pred spanjem rutinirano odpret okno.”

Poezijo Natalije Milovanović odlikujeta subtilnost in igrivost – pesnica se v vsakem trenutku zaveda svojih občutij in jih analizira sistematično v skladu s svojimi prepričanji, pri tem pa uspešno manevrira med otroško spontanostjo in performativnostjo na eni strani in vpetostjo v jezikovno strukturo na drugi. Redkokdaj zasledimo v pesniških prvencih tako izklesan in samozavesten stil pisanja, ki razkriva pesniško zrelost in umetelnost poigravanja z metaforami. Prav gotovo si Natalija Milovanović upravičeno zasluži nagrado   za unikaten literarni prvenec, saj gre za eno najbolj prodornih in vsestranskih pesniških ustvarjalk, o kateri bomo brez dvoma še veliko brali.


04.09.2020

Tenet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.08.2020

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


31.08.2020

Marica Škorjanec: Nikdirdom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


31.08.2020

Martin Heidegger: O stvari mišljenja

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.08.2020

Evripid: Alkestida

Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj


28.08.2020

Osebna zgodovina Davida Copperfielda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.08.2020

Zoe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.08.2020

Boris A. Novak: Lunin koledar

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.08.2020

Samanta Schweblin: Varna razdalja

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


21.08.2020

Razbijalka sistema

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.08.2020

Koncert opernih arij z Ano Netrebko in Jusifom Ejvazovom

Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.


17.08.2020

Marko Kravos: Poslanica v dvanajstih zlogih

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


17.08.2020

Michel Houellebecq: Serotonin

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.


17.08.2020

Borut Kraševec: Agni

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


14.08.2020

Pod belimi pečinami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.08.2020

Peter Semolič: Robovi

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Maja Moll in Jure Franko.


10.08.2020

Janko Petrovec: Karantena. Rim

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Lidija Hartman.


10.08.2020

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


07.08.2020

O filmu Rim

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 68 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov