Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Kot osišča sedme pesniške zbirke Kristine Hočevar Rujenje / Half of a C / C 的一半 izpostavljam večjezičje in večglasje, spomin in njegovo izmuzljivost ter iz knjige razbirajoče koncepte, kot so zasebnost, intimnost, družbeno ter jezik in prevajanje v različne jezike in kulture, drugačne prostore ter ne nazadnje sodobne tehnologije, tudi in predvsem komunikacijsko tehnologijo in njen učinek (pozitivni in negativni) na družbo.
Zbirka Rujenje je nastajala ob istoimenski postavitvi Kristine Hočevar v galeriji ŠKUC v Ljubljani. Sledi se ji lahko s kodo QR, ki jo najdete v knjigi. Obe umetniški praksi sta nastajali med pesniško rezidenco na Kitajskem leta 2017. Medkulturna izkušnja je pesnici med drugim omogočila spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika. Med premislekom o teh konceptih je za pesnico postalo neizogibno tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in hkrati ves čas tudi nadzora te bližine.
Večglasnost se v knjigi pojavi kot poskus vzpostavljanja bližine in vezanja, vezanja dveh ali več oseb iz različnih držav, z različnih kontinentov. Gre za večjezičnost, tudi neologizmi najdejo svoje mesto. Na primer naslovna beseda rujenje. Ob branju knjige se odpre razmislek o prevajanju misli v jezik, o prevajanju iz jezika v jezik, v … jezike, ki dosežejo učinek potujevanja, tudi izgubljanja v prevodu, izgubljanja v prevajanju, v eksaktnosti besednega zapika, in obenem pokažejo najdenje prav tam, v poskusu najnatančnejšega razumevanja pomena besede ali korena. Skozi trijezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine pesnica poskuša prevajati izkušnje v svetu, jih plasti, nalaga, torej skriva, in obenem razkriva. In tu se mi zastavlja vprašanje, ali mora bralec znati vse tri jezike, da lahko knjigo bere, pre-bere ... Ali se knjiga omejuje na tiste bralce, ki obvladajo angleščino? Zastavljena vprašanja se lahko razume tudi kot izhodišča za nadaljnji razmislek o najnovejši knjigi Kristine Hočevar. Oziroma, povedano drugače, kaj prinaša ta babilonskost, kaj odnaša … Čemu vse to, čemu kaos ali nasprotno: čemu ta kirurška natančnost seciranja besede in pomena besede s tem, ko jo lomiš v drug jezik, drugo jezikovno in kulturno izkušnjo …
Ob prehodu iz javnega v zasebnost se jezik v knjigi iz slovenščine spremeni v angleščino. Kristina Hočevar raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi meje. Lahko bi rekli, da je molk skrajnost jezika. Na 22. strani beremo: »shranjevanje vsebine molka«, na 55. strani: »ta molk je zgolj digitalen«. Na 14. strani: »predaš besede, dobiš slike. vzajemno neznanje / je vstopanje v podvodno sobo«. Slike, vizualno, tudi zabris, so lahko ustreznice za pismenke in nerazberljivo. Vendar, nanašajoč se spet na začetek, zamisel o razstavni postavitvi in pesniški knjigi hkrati poudarja predmete, simbole in odtise … Podoba je tako rekoč v ospredju, kakor je v ospredju v sodobni komunikaciji, ki je kratka in slikovita, s smeškoti, emoji, torej s slikicami. Na neki način se Kristina Hočevar nenehno pomika po tanki meji med zasebnim in družbenim. Tam, kjer se družbene situacije in položaji neposredno odtiskujejo v posameznika. In tako nevsiljivo razbiramo, da je ljubezen politična.
Knjiga Rujenje izrisuje razmerje med poezijo, prostorom in ljubeznijo. Verzi »vrezati prostor«; »vase raztrgani odpiramo dlani za zloge, / za ne/dotaknjenost, da bi nas le lahko odzemljila« nakazujejo odpiranje prostora (pesmi). Vezavi (v pomenu biti vezan, vezanje) ter posledičnemu večglasju (zaradi kulturnih razlik) in prevajanju v druge jezike, tako razbiram iz knjige, botruje najširše dojeta ljubezen, tudi odprtost do drugega, za drugega. Oziram se tudi na verze na 78. ali pa na 66. strani: »to be full of (emotion)«. Naslednja opomba gre na račun spomina in njegove ne-zanesljivosti, njegove relativnosti, tudi izmuzljivosti. V povezavi s tehnologijo je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Na 60. in 62. strani so verzi o spominu in ukradenem spominu. Gre za zapisovanje spomina in družbene, kulturne in jezikovne razlike. Ta je enkrat fascinacija in drugič frustracija.
Naj strnem. Sedma pesniška zbirka Kristine Hočevar Rujenje nadgrajuje t. i. pesniško raziskovanje v smeri razstavitve, razpada, rekonstrukcije jezika kot pesniškega sredstva, kar poznamo že iz prejšnjih zbirk in velja za pesničin osebni podpis. Še več, tu se besedni suhozid gradi iz besed v treh jezikih, kar gotovo bogati knjigo, vendar hkrati tudi vnese za dva kanca več bralskega napora, že sicer znanega pri soočanju s poezijo Kristine Hočevar, in zahteva več bralskega angažmaja, participacije v pesmi, pri razumevanju pesmi. Namreč, eliptičnost in jezikovna askeza zahtevata bralčev aktivni odnos s tako imenovano rebusno poezijo. Razstavljanje jezikovnega gradiva na okruške je nemara privedlo avtorico do skrajne meje razstavljanja jezika. In obenem beseda »razstavljati« pomeni tudi dati na ogled in to je Kristina Hočevar storila z razstavo. To je smiselno opomenjenje njene poetične pisave in drže. Kristina Hočevar v Rujenju raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi njene meje, hkrati pa raziskuje tudi razstavljanje pesniškega jezika, pri čemer, kakor razbiram iz knjige, je molk skrajnost jezika. Zastavlja se vprašanje, kam jo bo vodilo pesniško raziskovanje po Rujenju. Morda v zvočno-glasbeno sobo ali v popoln zasuk?
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Kot osišča sedme pesniške zbirke Kristine Hočevar Rujenje / Half of a C / C 的一半 izpostavljam večjezičje in večglasje, spomin in njegovo izmuzljivost ter iz knjige razbirajoče koncepte, kot so zasebnost, intimnost, družbeno ter jezik in prevajanje v različne jezike in kulture, drugačne prostore ter ne nazadnje sodobne tehnologije, tudi in predvsem komunikacijsko tehnologijo in njen učinek (pozitivni in negativni) na družbo.
Zbirka Rujenje je nastajala ob istoimenski postavitvi Kristine Hočevar v galeriji ŠKUC v Ljubljani. Sledi se ji lahko s kodo QR, ki jo najdete v knjigi. Obe umetniški praksi sta nastajali med pesniško rezidenco na Kitajskem leta 2017. Medkulturna izkušnja je pesnici med drugim omogočila spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika. Med premislekom o teh konceptih je za pesnico postalo neizogibno tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in hkrati ves čas tudi nadzora te bližine.
Večglasnost se v knjigi pojavi kot poskus vzpostavljanja bližine in vezanja, vezanja dveh ali več oseb iz različnih držav, z različnih kontinentov. Gre za večjezičnost, tudi neologizmi najdejo svoje mesto. Na primer naslovna beseda rujenje. Ob branju knjige se odpre razmislek o prevajanju misli v jezik, o prevajanju iz jezika v jezik, v … jezike, ki dosežejo učinek potujevanja, tudi izgubljanja v prevodu, izgubljanja v prevajanju, v eksaktnosti besednega zapika, in obenem pokažejo najdenje prav tam, v poskusu najnatančnejšega razumevanja pomena besede ali korena. Skozi trijezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine pesnica poskuša prevajati izkušnje v svetu, jih plasti, nalaga, torej skriva, in obenem razkriva. In tu se mi zastavlja vprašanje, ali mora bralec znati vse tri jezike, da lahko knjigo bere, pre-bere ... Ali se knjiga omejuje na tiste bralce, ki obvladajo angleščino? Zastavljena vprašanja se lahko razume tudi kot izhodišča za nadaljnji razmislek o najnovejši knjigi Kristine Hočevar. Oziroma, povedano drugače, kaj prinaša ta babilonskost, kaj odnaša … Čemu vse to, čemu kaos ali nasprotno: čemu ta kirurška natančnost seciranja besede in pomena besede s tem, ko jo lomiš v drug jezik, drugo jezikovno in kulturno izkušnjo …
Ob prehodu iz javnega v zasebnost se jezik v knjigi iz slovenščine spremeni v angleščino. Kristina Hočevar raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi meje. Lahko bi rekli, da je molk skrajnost jezika. Na 22. strani beremo: »shranjevanje vsebine molka«, na 55. strani: »ta molk je zgolj digitalen«. Na 14. strani: »predaš besede, dobiš slike. vzajemno neznanje / je vstopanje v podvodno sobo«. Slike, vizualno, tudi zabris, so lahko ustreznice za pismenke in nerazberljivo. Vendar, nanašajoč se spet na začetek, zamisel o razstavni postavitvi in pesniški knjigi hkrati poudarja predmete, simbole in odtise … Podoba je tako rekoč v ospredju, kakor je v ospredju v sodobni komunikaciji, ki je kratka in slikovita, s smeškoti, emoji, torej s slikicami. Na neki način se Kristina Hočevar nenehno pomika po tanki meji med zasebnim in družbenim. Tam, kjer se družbene situacije in položaji neposredno odtiskujejo v posameznika. In tako nevsiljivo razbiramo, da je ljubezen politična.
Knjiga Rujenje izrisuje razmerje med poezijo, prostorom in ljubeznijo. Verzi »vrezati prostor«; »vase raztrgani odpiramo dlani za zloge, / za ne/dotaknjenost, da bi nas le lahko odzemljila« nakazujejo odpiranje prostora (pesmi). Vezavi (v pomenu biti vezan, vezanje) ter posledičnemu večglasju (zaradi kulturnih razlik) in prevajanju v druge jezike, tako razbiram iz knjige, botruje najširše dojeta ljubezen, tudi odprtost do drugega, za drugega. Oziram se tudi na verze na 78. ali pa na 66. strani: »to be full of (emotion)«. Naslednja opomba gre na račun spomina in njegove ne-zanesljivosti, njegove relativnosti, tudi izmuzljivosti. V povezavi s tehnologijo je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Na 60. in 62. strani so verzi o spominu in ukradenem spominu. Gre za zapisovanje spomina in družbene, kulturne in jezikovne razlike. Ta je enkrat fascinacija in drugič frustracija.
Naj strnem. Sedma pesniška zbirka Kristine Hočevar Rujenje nadgrajuje t. i. pesniško raziskovanje v smeri razstavitve, razpada, rekonstrukcije jezika kot pesniškega sredstva, kar poznamo že iz prejšnjih zbirk in velja za pesničin osebni podpis. Še več, tu se besedni suhozid gradi iz besed v treh jezikih, kar gotovo bogati knjigo, vendar hkrati tudi vnese za dva kanca več bralskega napora, že sicer znanega pri soočanju s poezijo Kristine Hočevar, in zahteva več bralskega angažmaja, participacije v pesmi, pri razumevanju pesmi. Namreč, eliptičnost in jezikovna askeza zahtevata bralčev aktivni odnos s tako imenovano rebusno poezijo. Razstavljanje jezikovnega gradiva na okruške je nemara privedlo avtorico do skrajne meje razstavljanja jezika. In obenem beseda »razstavljati« pomeni tudi dati na ogled in to je Kristina Hočevar storila z razstavo. To je smiselno opomenjenje njene poetične pisave in drže. Kristina Hočevar v Rujenju raziskuje zasebnost, njeno delikatnost in tudi njene meje, hkrati pa raziskuje tudi razstavljanje pesniškega jezika, pri čemer, kakor razbiram iz knjige, je molk skrajnost jezika. Zastavlja se vprašanje, kam jo bo vodilo pesniško raziskovanje po Rujenju. Morda v zvočno-glasbeno sobo ali v popoln zasuk?
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov