Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič

Koper, Trst : Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska, 2021

Določila Pariške mirovne konference v letu 1919 so Slovence, do konca prve svetovne vojne živeče v Habsburški monarhiji, trajno ločila z novimi političnimi mejami. Tisti, ki niso bili vključeni v novo južnoslovansko državno tvorbo, so postali manjšine v sosednjih državah. Vsem živečim na južnem Koroškem v republiki Avstriji, na ozemlju antantne zmagovalke kraljevine Italije in ob Rabi na Madžarskem je bilo skupno, da so bili izpostavljeni načrtnemu raznarodovanju. Toda molk skriva bridke zgodbe tudi na nasprotni strani!

Arheologinja, etnologinja in kulturna antropologinja Katja Hrobat Virloget v raziskavi V tišini spomina ne obravnava le Slovencev in Hrvatov na Primorskem in v Istri, temveč tudi usode njihovih italijansko ali v istrskem narečju govorečih sosedov četrt stoletja pozneje. O čemer se na naši strani ve prav tako malo kot na italijanski strani o nasilju v obdobju fašizma. Avtorica se izogiba političnemu vidiku dogajanja in presojanju, kdo je imel prav, ter upravičenosti uporabe izrazov eksodus, begunci, ezuli in optanti na obeh straneh, skuša pa razumeti ljudi, posameznike in skupine, ki so se znašli v usodnem vrtincu. Opozarja, da njena raziskava, omejena na slovenski del Istre, ni zgodovinopisna, temveč etnološka oziroma kulturno-antropološka. Utemeljila jo je na starejših študijah ter dokumentarnih, literarnih in drugih virih, tudi na dognanjih samo pri nas leta 2002 objavljene skupne strokovne raziskave slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, ki na italijanski strani še vedno ostaja »v predalu«.

Katja Hrobat Virloget iz poglavja v poglavje sooča njihove izsledke in jim dodaja svoje. Večino jih je izluščila iz spomina »malih ljudi«, ki so se – izraziteje na ravni mesto-podeželje kot na osnovi narodne pripadnosti – že med vojno, še bolj pa v desetletju po njej znašli v primežu medsebojnih trenj in obračunavanj, ki so se s politiko v ozadju sprevrgla v največje premike prebivalstva v tem delu Evrope. Glavni teoretski okvir knjige, pojasnjuje avtorica, tako niso na politični vidik spomina osredotočene študije, temveč antropološka literatura o spominu, migracijah, dediščini itn.

V pogovorih s 53 še živimi, za izmišljenimi imeni skritimi pričevalci in njihovimi potomci je, kot pravi, dala glas tistim, »ki so ostali v tišini, ker se njihovi spomini niso ujemali z javnim diskurzom ne ene ne druge nacionalne strani«. Usode redkih, ki so se ji bili pripravljeni razkriti, so jo tako pretresle, da je morala, kot piše, najprej umiriti čustva in si otreti solze, ki jih delila s sogovorniki. Po prvih objavljenih intervjujih je moralo miniti skoraj deset let, preden se je lahko lotila pisanja knjige z vidika ljudi, njihovih pogledov in čustev. Šele takrat  je opustila črno-belo dihotomijo med »žrtvami« in »krvniki«, »preganjalci« in »preganjanci«, »lažmi« in »resnicami« ter sprevidela, »da se vloge obračajo, da so nejasne in da je presegla moralne obsodbe«. Najprej se je morala pogumno soočiti z zamolčanim, z lastnimi stereotipi o Italijanih, ki jih je dojemala kot pripadnica slovenske družbe, obremenjena s prevladujočim stereotipom o fašistih, odgovornih za desetletja nasilja nad Slovenci. Šele po tem je mogla raziskavo istrske sporne preteklosti podvreči samokritični refleksiji o spregledanem poglavju nacionalne zgodovine, o nacionalnih diskurzih, odnosih med večino in manjšino, zamolčanem tabuju, spremenljivih fluidnih obmejnih identitetah ter o prisvojitvah tradicij in preteklosti.

Avtorica navaja mnenje večine zgodovinarjev, da je bila posledica »istrskega eksodusa«, ki se je začel leta 1945 in dosegel vrhunec z ukinitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja devet let pozneje, etnična homogenizacija spornih ozemelj v korist priključitve Italiji ali Jugoslaviji. In da je ta proces z valovi v obe smeri treba razumeti zunaj le nacionalističnih okvirov v veliko širšem evropskem zgodovinskem kontekstu. Pri preučevanju dogajanja je že takoj naletela na vseprisoten molk, »nelagodje zaradi nečesa neizgovorljivega«, kot se je izrazila. Med pripadnikih italijanske manjšine sprva ni našla sogovornikov ali pa je naletela na molk, zasičen z besedam. Amalija, na primer, ki je le privolila v pogovor, si je vse, kar je nameravala povedati, zapisala v zvezek. »Zato, ker te stvari bolijo,« je slišala, »ljudje nočejo govoriti o tem, kar podoživljajo. … zato ker so zelo boleče situacije, za katere nismo krivi … Niti Slovenci, niti Hrvati, niti Italijani.«

Druga ženska, Vittoria, je omenila gospo, ki je v družbi starejših Italijank spregovorila o ponižanju, ki ga je doživela v slovenski šoli kot Italijanka. Vse so se zavile v molk … Tišina pa nastane, ugotavlja avtorica, »ko se spomin ne more nasloniti na kolektivni spomin, ker je ta namenoma prilagojen ali nepriznan, cenzuriran«. Spomin Italijanov, ki so ostali v Istri, se tako ne ujema niti s prevladujočim slovenskim spominom, ki Italijane pogosto enači s fašisti in v 'eksodusu' vidi prostovoljne migracije, niti z italijanskim večinskim diskurzom, ki 'eksodus' razume kot posledico nasilja 'barbarskih' Slovanov in komunizma nad Italijani.

V nadaljevanju knjige V tišini spomina avtorica ugotavlja, da so zatrti spomini leta 1989 pridrli na dan po vsej Evropi; na Zahodu so svoje rekonstrukcije preteklosti poskušali uskladiti s standardi zgodovinske vede, ni pa bilo nujno tako tudi pri narodih nekdanjega vzhodnega bloka. Tako tudi 'obmejno zgodovinopisje' pod očitnim vplivom političnega diskurza na obeh straneh vzbuja vtis »izogibanja temnim plastem lastne preteklosti«.

Med vzroki, ki so večini Slovencev in Hrvatov preprečevali empatijo do trpljenja Italijanov kot krvnikov, Katja Hrobat Virloget omenja tudi pretekli odnos superiornosti slednjih v medsebojnih odnosih. Možnost, da bi se ta zgodovinski vozel dalo razdreti, vidi v zgledovanju pri Fulviu Tomizzi in še nekaterih snovalcih pomiritvenega spomina, nasprotja prevladujočega javnega diskurza. Tudi najvišji politični predstavniki obeh držav so v zadnjem času storili nekaj korakov v to smer.