Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Simona Semenič: Tri igre za punce

13.12.2021

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič

Ljubljana : Beletrina, 2021

V spremni besedi k zbirki Simone Semenič Tri igre za punce je Nina Dragičević zapisala, da so teme, kot so patriarhat, medikalizacija in nasilje nad telesom, seksualnostjo in prostorom edine dramatesine teme, pravzaprav edine politično relevantne teme današnje sodobnosti. Sistemsko nasilje bolnišnične institucije, institucije mesta in korporacij, institucije družine in države ter njihovega vpliva na žensko telo lahko razumemo kot izraz patriarhata, ki se vsakokrat kaže malo drugače. Predvsem se kaže kot ničenje, kot brisanje imen in utišanje glasov. Zbirka Tri igre za punce je namreč namenjena »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino«.

Tri igre za punce je zbirka treh dramskih besedil z naslovi ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo. Ti si čudež ljubiteljice gledališča poznamo predvsem po deseturni uprizoritvi še ni naslova; ni to to je nastajala v času dramatesine rezidence v Bolgariji, lepe vide lepo gorijo pa so pred kratkim doživele premiero v Prešernovem gledališču Kranj. Čeprav nas didaskalija Simone Semenič ves čas opominja, da se vse igre dogajajo v gledališču, jih tokrat skušam zajeti v besedilni totalnosti, v kateri bi zaživele zgolj kot zapis.

Vsekakor je prvo dramsko delo v zbirki najbolj prepričljivo, izčiščeno in poglobljeno. Ti si čudež nas umesti v čas trenutka, ki pa nikakor ni tudi prostorsko tu, temveč je vsepovsod, razvlečen in raztegnjen po pokrajini gledališke fikcije. Medtem ko mlado dekle v bolnišnici umira in ko ne več mlado dekle v bolnišnici pada, se v med-časovnosti minimalnih premikov razpirajo svetovi delavk v klavnici, medicinske sestre in zdravnice. Vse niti dogodkov povezuje gledališki oder možnosti, ženske like pa povezuje odsotnost Janeza, idealnega moškega. Janez je projekcija vseh pravljic o Don Juanu, je »vse tisto, kar moj mož ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo«, pravijo protagonistke. Saj Janez lahko obstaja, vse dokler obstaja želja po moškem, ki ni zgolj mož, fant, ljubimec, pretepač in nasilnež. A tako kot njih je tudi to žensko fantazijo rodil patriarhat, ki ženske na institucionalni, zasebni in osebni ravni pušča nerealizirane in neslišane, v kontekstu fantazijske tvorbe Janeza pa predvsem nezadovoljene.

Ta tema se nadaljuje v delu ni to to, v katerem Simona Semenič ohranja zgoraj omenjene motive, veliko bolj pa vzpostavlja odnos do lastne pisave. Ni to to je neskončno besedilo, nikoli zapisano, vedno znova popravljeno. Didaskalije niso več zapisane v kurzivu, med protagonistke Sofijo, Lucijo, Furijo in Marijo se zapisujejo kot pisateljičin jaz, ki dialoge ves čas popravlja, citira in o njih dvomi, kot da bi s pomočjo dramskih oseb želela opisati neskončno spreminjajočo se sliko. Avtorica v tem delu pod vprašaj postavlja tudi svoj citatni jaz in na koncu v postmodernistični maniri zdrsi kot po površini neskončne samonanašalnosti z zadnjo Sofijino repliko, ki pravi, da: »bi jaz morala povedati zadnjo repliko« in tako dobesedno ostane neskončna zadnja replika.

Besedilo Lepe vide lepo gorijo postavlja za središčno temo posvetilo same zbirke. Medtem ko protagonistke čarovnice in inkvizitorka na odru govorijo, se žvalijo, plešejo in razgaljajo, se didaskaliji, dramskemu jazu po imenu Vida, zdi, kot da je ni. Medtem ko so čarovnice tisti blebetajoči, histerični ali blazni glas zgodovine, je Vida potisnjena v komentar, v nenapisano zgodovino, v vzporedno brezno ženske gospodinje, soproge, spremljevalke in poslušalke. Edina rešitev v vse bolj poblaznelem stanju na odru se kaže v tem, da se čarovnice na lesenem gledališkem podu skurijo in tako začnemo znova. Citatni jaz igre ni to to se nadaljuje v zadnjem dramskem besedilu. Če so ženske v zgodovini zgolj molčale, potem je avtoreferencialni jaz Simone Semenič rojen iz tišine, je opomba, ki želi komentirati citat »tudi sliko ljubezni sem nekje ukradla«. A lahko pod črto izpljune zgolj vprašaj.


Ocene

1975 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Simona Semenič: Tri igre za punce

13.12.2021

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič

Ljubljana : Beletrina, 2021

V spremni besedi k zbirki Simone Semenič Tri igre za punce je Nina Dragičević zapisala, da so teme, kot so patriarhat, medikalizacija in nasilje nad telesom, seksualnostjo in prostorom edine dramatesine teme, pravzaprav edine politično relevantne teme današnje sodobnosti. Sistemsko nasilje bolnišnične institucije, institucije mesta in korporacij, institucije družine in države ter njihovega vpliva na žensko telo lahko razumemo kot izraz patriarhata, ki se vsakokrat kaže malo drugače. Predvsem se kaže kot ničenje, kot brisanje imen in utišanje glasov. Zbirka Tri igre za punce je namreč namenjena »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino«.

Tri igre za punce je zbirka treh dramskih besedil z naslovi ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo. Ti si čudež ljubiteljice gledališča poznamo predvsem po deseturni uprizoritvi še ni naslova; ni to to je nastajala v času dramatesine rezidence v Bolgariji, lepe vide lepo gorijo pa so pred kratkim doživele premiero v Prešernovem gledališču Kranj. Čeprav nas didaskalija Simone Semenič ves čas opominja, da se vse igre dogajajo v gledališču, jih tokrat skušam zajeti v besedilni totalnosti, v kateri bi zaživele zgolj kot zapis.

Vsekakor je prvo dramsko delo v zbirki najbolj prepričljivo, izčiščeno in poglobljeno. Ti si čudež nas umesti v čas trenutka, ki pa nikakor ni tudi prostorsko tu, temveč je vsepovsod, razvlečen in raztegnjen po pokrajini gledališke fikcije. Medtem ko mlado dekle v bolnišnici umira in ko ne več mlado dekle v bolnišnici pada, se v med-časovnosti minimalnih premikov razpirajo svetovi delavk v klavnici, medicinske sestre in zdravnice. Vse niti dogodkov povezuje gledališki oder možnosti, ženske like pa povezuje odsotnost Janeza, idealnega moškega. Janez je projekcija vseh pravljic o Don Juanu, je »vse tisto, kar moj mož ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo«, pravijo protagonistke. Saj Janez lahko obstaja, vse dokler obstaja želja po moškem, ki ni zgolj mož, fant, ljubimec, pretepač in nasilnež. A tako kot njih je tudi to žensko fantazijo rodil patriarhat, ki ženske na institucionalni, zasebni in osebni ravni pušča nerealizirane in neslišane, v kontekstu fantazijske tvorbe Janeza pa predvsem nezadovoljene.

Ta tema se nadaljuje v delu ni to to, v katerem Simona Semenič ohranja zgoraj omenjene motive, veliko bolj pa vzpostavlja odnos do lastne pisave. Ni to to je neskončno besedilo, nikoli zapisano, vedno znova popravljeno. Didaskalije niso več zapisane v kurzivu, med protagonistke Sofijo, Lucijo, Furijo in Marijo se zapisujejo kot pisateljičin jaz, ki dialoge ves čas popravlja, citira in o njih dvomi, kot da bi s pomočjo dramskih oseb želela opisati neskončno spreminjajočo se sliko. Avtorica v tem delu pod vprašaj postavlja tudi svoj citatni jaz in na koncu v postmodernistični maniri zdrsi kot po površini neskončne samonanašalnosti z zadnjo Sofijino repliko, ki pravi, da: »bi jaz morala povedati zadnjo repliko« in tako dobesedno ostane neskončna zadnja replika.

Besedilo Lepe vide lepo gorijo postavlja za središčno temo posvetilo same zbirke. Medtem ko protagonistke čarovnice in inkvizitorka na odru govorijo, se žvalijo, plešejo in razgaljajo, se didaskaliji, dramskemu jazu po imenu Vida, zdi, kot da je ni. Medtem ko so čarovnice tisti blebetajoči, histerični ali blazni glas zgodovine, je Vida potisnjena v komentar, v nenapisano zgodovino, v vzporedno brezno ženske gospodinje, soproge, spremljevalke in poslušalke. Edina rešitev v vse bolj poblaznelem stanju na odru se kaže v tem, da se čarovnice na lesenem gledališkem podu skurijo in tako začnemo znova. Citatni jaz igre ni to to se nadaljuje v zadnjem dramskem besedilu. Če so ženske v zgodovini zgolj molčale, potem je avtoreferencialni jaz Simone Semenič rojen iz tišine, je opomba, ki želi komentirati citat »tudi sliko ljubezni sem nekje ukradla«. A lahko pod črto izpljune zgolj vprašaj.


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


Stran 36 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov