Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021
Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.
Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.
Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:
»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«
Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.
Vizualna podoba zbirke Guba v očesu / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021
Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.
Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.
Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:
»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«
Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.
Vizualna podoba zbirke Guba v očesu / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov