Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Branko Marušič: Izza spominov

20.12.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : Založba ZRC, 2021

Zgodovinar Branko Marušič je v knjigi Izza spominov o dogodkih in ljudeh strnil dvaintrideset zapisov, nastalih ob pomembnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in drugih dogodkih na Goriškem ter ob srečanjih, jubilejih in smrtih znamenitih rojakov. Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časnikih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.

Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemur naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: »Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal«. Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.

Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel »iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države,«

Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje ter s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.

V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem »albumu« Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujeta avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je »utekel« čez mejo in se naselil v Kanadi.

Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.

Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Branko Marušič: Izza spominov

20.12.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : Založba ZRC, 2021

Zgodovinar Branko Marušič je v knjigi Izza spominov o dogodkih in ljudeh strnil dvaintrideset zapisov, nastalih ob pomembnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in drugih dogodkih na Goriškem ter ob srečanjih, jubilejih in smrtih znamenitih rojakov. Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časnikih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.

Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemur naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: »Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal«. Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.

Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel »iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države,«

Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje ter s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.

V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem »albumu« Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujeta avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je »utekel« čez mejo in se naselil v Kanadi.

Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.

Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.


28.01.2022

Električno življenje Louisa Waina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.01.2022

Sally Potter: Party

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:


24.01.2022

Kristina Kočan: Selišča

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.


24.01.2022

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič


24.01.2022

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


21.01.2022

Zastoj

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

Tragedija Macbetha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


Stran 42 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov